Britanski dokumentarec o Pahorju: Moški, ki je videl preveč

V 63-minutnem dokumentarnem filmu je slovenski pisatelj Boris Pahor BBC-jevemu novinarju Alanu Yentobu pripovedoval o najmračnejšem času v novejši evropski zgodovini in svojih izkušnjah s fašizmom in nacizmom. Ustvarjalci dokumentarca so se v času, ko se znova vse pogosteje pojavljajo skrajne ideje in celo zanikanje holokavsta, odločili, da britansko in širšo javnost spomnijo na grozote, ki so se na evropskih tleh dogajale pred več kot sedmimi desetletji. Pri svojih 106 letih je Pahor najstarejši človek, ki je preživel nacistična koncentracijska taborišča, in zato najpomembnejši pričevalec tistega časa.

Snemalna ekipa ga je obiskala na njegovem domu v Trstu. "Boris, Slovenec, se je rodil v strpnem, kozmopolitanskem mestu Trst leta 1913. Po prvi svetovni vojni, ko je mesto postalo del Italije in je na oblast prišel Mussolini, so fašisti požgali Slovenski kulturni center, zaprli njihove šole in prepovedali slovenski jezik v javnosti," so zapisali na BBC.

Pahor se je v pogovoru, ki je ves čas potekal v slovenskem jeziku, med drugim spominjal dogodkov iz leta 1944, ko je bil star 30 let. Pripadniki gestapa so ga aretirali, ga pretepli in nato zaprli v majhno omaro, kjer je mislil, da se bo zadušil. "Začeli so me bičati z jermenom iz usnja. Eden je šel na desno stran, drugi na levo in vsak s svojim bičem po tem mojem telesu. Jaz sem kričal, a jih ni brigalo. Oni so imeli radio prižgan," je pripovedoval eden naših najpomembnejših živečih pisateljev. "Vsaj me niso z elektriko. Če bi me z elektriko, kot so kakšnega drugega, komunista, ne vem, ali bi znal molčati." Po aretaciji so ga poslali v nacistična taborišča Dachau in Natzweiler.

Pahor pravi, da se še vedno spominja občutka blaženosti, ko je na svoji koži začutil toplo vodo med tuširanjem v taborišču smrti Natzweiler v Franciji. Taboriščniki so bili oblečeni v črtaste uniforme, ki niso nudile nikakršne zaščite pred izjemno nizkimi temperaturami, zato je ves čas čutil le hud mraz. V redkih primerih, ko so jim omogočili tuširanje s toplo vodo, zato da bi preprečili širjenje tifusa, se je pod vročo vodo počutil kot v raju – sredi pekla, se spominja Pahor. Toplo vodo, ki mu je vsaj za hip povrnila občutke človečnosti, je segrevala velika peč, v kateri so gorela trupla okoli 22.000 ujetnikov, ki so jih nacisti pobili v taborišču.

Pripovedoval je tudi o delu, ki so ga morali opravljati taboriščniki v Natzweilerju, v gorovju Vogezi v Alzaciji. Ujetniki so morali večkrat na dan hoditi gor in dol po strmih poteh, pri tem pa nositi vreče polne granita. V dokumentarcu je omenjen tudi del iz Pahorjeve knjige, ki govori o njegovem ponovnem obisku območja nekdanjega taborišča (20 let po osvoboditvi), ki je bilo takrat luksuzno smučarsko središče, polno turistov. Njihova nevednost ga je šokirala.

V dokumentarcu so prebirali tudi izseke iz Pahorjevih del in s tem gledalcem še dodatno približali njegovo izkušnjo. Natzweiler je bilo v primerjavi z nekaterimi drugimi precej majhno taborišče, kamor so zapirali predvsem politične ujetnike in ne Judov, a ravno zaradi te majhnosti je bil stik s smrtjo tam toliko večji. V dokumentarcu so opisovali tudi, kako so s posebnimi kleščami trupla zagrabili okoli vratu in jih tako odstranjevali iz plinskih celic. Nacisti so nato taboriščnike prisilili, da so morali trupla svojih sotrpinov odvleči do peči. "Zanimivo bi bilo spoznati moškega, ki je izumil tiste klešče," je v svojem stilu komentiral Pahor. Umirali smo od lakote, dela in bolezni, je dodal.

Ni naključje, da so dokumentarec predvajali ravno zdaj. Pred 75 leti, 25. novembra 1944, so namreč zavezniške sile prvič odkrile grozote holokavsta, ko so se prebili do vrat taborišča Natzweiler – kmalu za tem, ko so ga nacisti zapustili. Ameriška vojska je takrat posnela taborišče, krematorij, peč in plinsko celico. Britanski obveščevalni agent Yurka Galitzine je napisal podrobno poročilo o mučenju, usmrtitvah in medicinskih poskusih, ki so jih nad ujetniki v taborišču izvajali nacisti. Toda, širša javnost je za grozote v taboriščih smrti izvedela šele leto pozneje, ko so osvobodili Auschwitz in Bergen-Belsen.

'Pošlje ti mravljince po hrbtenici'

Čeprav je bil dokumentarec predvajan v poznih večernih urah, si ga je ogledalo veliko ljudi in vsi po vrsti so bili nad Pahorjevo zgodbo pretreseni. "Srce parajoča zgodba 106-letnega Borisa Pahorja, preživelega iz koncentracijskega taborišča, je zdaj na BBC One. Resnični junak. Ni besed, ki bi opisale, kar so on in milijoni drugih morali prestati v holokavstu," je zapisala ena izmed gledalk na Twitterju.

"Tako grozljive skice in posnetki iz koncentracijskih taborišč, ko poslušamo, kaj so morali ujetniki pretrpeti in preživeti. Pošlje ti mravljince po hrbtenici. Boris Pahor ima moje absolutno spoštovanje. Hvala prav tako Alanu Yentobu za spoštljiv dokumentarec," je zapisal neki drugi uporabnik.

Številne se je dokumentarec tako dotaknil, da so si zaželeli prebrati Pahorjevo knjigo Nekropola, ki velja za eno najboljših pričevanj o taboriščnem življenju v svetovnem merilu. Na Amazonu so tako zaloge takoj pošle. 

Dokumentarec bo še ves mesec na ogled na strani BBC, vendar žal le za tiste, ki živijo v Združenem kraljestvu.