Ameriški predsednik George Bush je v svojem govoru o položaju v državi zagotavljal, da morajo ZDA ohraniti vodilno vlogo v svetu, ki bo brez tega bolj nevaren, večkrat pa se je izrekel proti osami. Najbolj presenetljiva je bilo njegovo priznanje, da so ZDA odvisne od tuje nafte, sicer pa je Bush vztrajal na začrtani poti doma in po svetu in je zavrnil vse kritike.
Bush je zagotavljal, da imajo Američani radi svobodo in se bodo borili za njeno ohranitev, pri čemer ne bo predaje. Glede Iraka je ponovno zatrdil, da tam zmagujejo vsak dan, kar je izzvalo navdušen aplavz republikanskega dela občinstva v kongresni palači pred obema domovoma kongresa, demokrati pa so nemo sedeli naprej.
Bush je opisal demokratični napredek na Bližnjem vzhodu, kot na primer volitve v Egiptu in na Palestinskih ozemljih, pri čemer je zmagovalno gibanje Hamas pozval naj prizna Izrael, se odreče terorizmu, razoroži in dela za mir. Nekaj besed je namenil tudi Iranu in dejal, da svet ne sme dovoliti, da režim sestavljen iz elite klerikov pride do jedrskega orožja. Irancem pa je sporočil, da jih ZDA spoštujejo in komaj čakajo trenutek, ko bodo spet zavezniki z demokratičnim Iranom.
Bush: ZDA so odvisne od tuje nafte
Med domačimi temami je največ presenečenja izzvala njegova izjava o ameriški odvisnosti od tuje nafte, ki bi po mnenju analitikov ameriških televizij bolj sodila v besedilo demokrata, kot pa politika, ki je s pomočjo nafte prišel na ameriški vrh. Bush je pozval k razvoju nekaterih novih tehnologij, s čimer naj bi zmanjšali to odvisnost od uvoza nafte iz nevarnih delov sveta. Kljub temu, da je zatrdil, da ameriškemu gospodarstvu ni para na vsem svetu, pa je pozval k vzpodbujanju matematičnega in znanstvenega izobraževanja mladih Američanov, ker se lahko prednost hitro zapravi.
Kongres je opozoril, da ni upošteval njegovega predloga o reformi pokojninskega sistema, kar je na demokratski strani povzročilo val navdušenega ploskanja in navijanja, s katerim so Busha opozarjali na zakonodajni poraz. To je bil edini trenutek, ko so ploskali le demokrati, republikanci pa sedeli na rokah.
Povsem drugače je bilo, ko je Bush pozval k neskončnem podaljšanju davčnih olajšav, za katere demokrati pravijo, da koristijo le bogatim. V govoru je poudaril tudi potrebo po zavarovanju meja in imigracijskih reformah, politike iz občinstva je poučil, da ne smejo kršiti pravil etičnega obnašanja, na le malo navdušenja pa je naletelo njegovo naštevanje ukrepov administracije po orkanu Katrina, ki je lani avgusta razdejal obalo Mehiškega zaliva.
Kako iz luknje?
Evropski časniki so enotni, da je govor Busha o položaju v državi predstavljal priložnost za vzpon predsednika iz luknje, ki si jo je skopal. Kot je zapisal belgijski La Libre Belgique ima Bush za sabo uničujoče leto. Britanski The Guardian dodaja, da ima predsednik največ težav pri pojasnjevanju postranske škode, ki jo povzročajo njegovi ukrepi. Po navedbah italijanske La Repubblica pa je njegovo priznanje, da so ZDA odvisne od tuje nafte, znak za prelomnico.
