Ministrstvo za delo je sporočilo, da je stopnja brezposelnosti novembra znašala šest odstotkov. Novo službo si mora poiskati tudi drugi steber Busheve gospodarske politike, direktor gospodarskega sveta Bele hiše Lawrence Lindsey, ki je bil glavni arhitekt Bushevega načrta davčnih olajšav.
Pozivi za O'Neillov odstop so se vrstili skoraj od samega začetka njegovega mandata v lani, vendar je imel Bush rad njegov politični slog napadanja kritikov brez dlake na jeziku. Zamenjava v vrhu gospodarske ekipe je bila sicer več ali manj pričakovana, saj se dejanski položaj gospodarstva ne ujema s pomirjujočimi trditvami, da bo še vse dobro. Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je o O'Neillu in Lindseyju dejal, da sta zaslužna za vodenje gospodarstva iz recesije v rast, vendar pa so si ameriški finančni trgi kljub temu krepko oddahnili.
Začasno so si oddahnili tudi v Beli hiši kjer že pripravljajo teren za Bushevo ponovno izvolitev leta 2004, ko se bodo Američani morda spomnili, da je gospodarstvo pomembnejše od izzivanja vojne z Irakom. Politični analitiki Bele hiše so modro ugotovili, da jim dvakrat zapored morda ne bo uspelo dvigniti megle in preusmeriti pozornosti volilcev na temo, kjer administracija daje bolj odločen videz. Čeprav Bela hiša tega uradno ne bo priznala, pa je jasno, da sta bila O'Neill in Lindsey žrtvovana za politično prihodnost predsednika in celotne administracije, saj je Bush moral pokazati, da glede gospodarstva razmišlja še o čem drugem, kot o novih davčnih olajšavah. Njun odstop je prišel štiri tedne potem, ko je moral oditi s položaja predsednik Zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo Harvey Pitt, ki se menda ni dovolj odločno spopadal s korporacijskimi škandali.
Medtem ko je imel Lindsey bolj udoben in pred javnostjo zakrit položaj glavnega gospodarskega svetovalca Bele hiše, pa je bil O'Neill nenehno na udaru medijev. 48-letni Lindsey, sicer doktor ekonomije s Harvarda ima izkušnje z delom v administraciji Ronalda Reagana in Busha starejšega, v času Clintonove administracije pa je bil eden od guvernerjev ameriške centralne banke. Njegovo ime se je večkrat pojavljalo v ugibanjih o možnem nasledniku Alana Greenspana, čeprav bi bila vojna z demokrati v kongresu glede tega verjetno prehuda.
O'Neill je za razburjenje poskrbel takoj po imenovanju, ko ni hotel prodati za okrog 100 milijonov dolarjev delnic aluminijskega velikana Alcoe, kjer je bil od leta 1987 predsednik in generalni direktor. Kasneje je sicer popustil pod težo kritik o križanju interesov in se je delnic znebil. S svojimi izjavami pa je znal poskrbeti za jezo tujih vlad, predvsem pa domačih finančnih strokovnjakov, saj je večkrat sam poskrbel za pretrese na borzi, njegove pomirljive izjave o tem, da se bo gospodarstvo po terorističnih napadih 11. septembra 2001 hitro pobralo, pa nihče ni jemal resno. Vse bolj je bilo jasno, da O'Neill izgublja stik z realnostjo in "sadi rožice" namesto da bi priznal težave in se z njimi ukvarjal.
Čeprav je Busheva administracija z nastopom oblasti začela preventivno širiti novice o bližajoči gospodarski krizi, pa je po sprejemu načrta davčnih olajšav, vrednih 1300 milijard dolarjev v naslednjih desetih letih, spremenila pesem in davčne olajšave prodajala kot čudežni eliksir. Za vse težave pa je bila kriva administracija Billa Clintona, ki je menda postavila temelje krize. Te "resnice" sicer ni bilo mogoče prodati, vendar pa po terorističnih napadih to več ni postalo tako pomembno. Zanimivo, da je O'Neill tudi o davčnem načrtu povedal to kar misli, namreč, da kratkoročno ne bo prinesel nobenih blagodejnih učinkov, s čimer je razjezil administracijo, vendar ga je Bush še naprej podpiral.
O'Neillov slog je prišel v ospredje tudi med prepiri v senatu, kjer se kandidati za ministre ponavadi ponižno "s klobukom v rokah" predstavljajo senatorjem in upajo na milostna zaslišanja. O'Neill se je takoj spustil v besedni dvoboj z Robertom Byrdom iz Zahodne Virginije, ki mu je očital, da je prebogat, da bi se zavedal problemov povprečnih Američanov. O'Neill mu je zabrusil naj se spusti z moralnega odra, ker je odrasel v revščini v hiši brez vode in elektrike in se je moral za vse pošteno potruditi.
Kariero je začel kot analitik v zvezni upravi za veterane, leta 1974 pa je prišel v administracijo predsednika Geralda Forda kot namestnik direktorja urada za upravo in proračun, kjer se je spoznal s sedanjim podpredsednikom ZDA Dickom Cheneyjem. Cheney je bil tisti, ki ga je priporočil Bushu, po neuradnih informacijah Bele hiše pa tudi tisti, ki je predlagal njegov odstop. Kljub svojemu odprtemu slogu pa si je O'Neill nabral veliko pomembnih prijateljev, med njimi tudi predsednika zveznih rezerv Alana Greenspana. Po odstopu s položaja naj bi se vrnil v domačo Pennsylvanijo in upokojil.
