Camino – pot, ki ti spremeni življenje

Camino (El Camino) v resnici pomeni zgolj pot in do Sanitaga de Compostele jih vodi več, najbolj priljubljena pa je 800 kilometrov dolga pot, ki se začne v Franciji in traja priblžno mesec dni.

Po podatkih Romarske pisarne v Santiagu se približno polovica ljudi na pot odpravi iz verskih razlogov, saj naj bi bil v katedrali v mestu pokopan apostol Jakob. Drugi gredo na pot večinoma zato, ker želijo na tedne trajajoči dolgi poti najti odgovore na svoja vprašanja, spremeniti življenje, ali pa se preprosto za nekaj časa povsem odklopiti od vsakodnevega življenja. Pot je nareč izredno varna, razmeroma poceni in za romarje je zelo dobro poskrbljeno. Vsi, ki so jo kdaj obiskali pa vedo povedati, da so, ne glede na razlog romanja in število kilometrov, ki so jih prehodili, tu doživeli izjemne stvari in domov zagotovo prišli drugačni, kot takrat, ko so se nanjo odpravili.

Prvi romarji so tukaj hodili že v 9. stoletju, ko naj bi odkrili grob Svetega Jakoba, enega izmed dvanajstih Jezusovih apostolov, na katerem danes stoji katedrala v Santiagu de Compostela. Ta naj bi nekaj časa pridigal tudi v Španiji, vendar vse do odkritja njegovega groba o tem ni nobenih pričevanj ali pisnih zapisov. Legende pravijo, da naj bi njegova učenca njegovo telo po njegovi smrti prepeljala nazaj v Španijo in stoletja kasneje naj bi zvezde nekemu pastirju odkrile njegov grob. Od tod naj bi bilo tudi ime Compostele – polje zvezd.

Čas odkritja njegovega groba sovpada z muslimanskim zavzetjem skoraj celotne Španije in v sedmih stoletjih, kolikor je trajla njihova prevlada, je Sveti Jakob igral pomembno vlogo. To je bil namreč čas, ko so imele relikvije veliko moč in varovanje njegovega groba je bil za krščansko vojsko, ki je prišla za romarji, precejšnja vzpodbuda. Legende pravijo, da naj bi se med eno izmed bitk prikazal kot vitez na konju in pomagal vojakom do zmage. Od takrat naprej so morala mesta, ki so jih osvobodili, zaradi intervencije Svetega Jakoba, katedrali v Santiagu plačati takso. Njegova podoba pa se je iz preprostega, ubožnega romarja spremenila v vojščaka – Jakoba, pobijalca Mavrov.

Romanje v Santiago de Compostela je nato postalo v 12. stoletju tako popularno, da se je na to pot podalo skoraj več ljudi kot danes – pol milijona ljudi na leto. Romali so tako kralji in plemstvo – med njimi tudi naš Ulrik Celjski, kot navadni ljudje. Da bi dobili odpustke, ali pa namesto zaporne kazni, nekateri pa so hodili zato, ker so jim drugi plačali, da bi romali namesto njih. Takrat je moral romar svojo pot začeti od doma, potovanje je trajalo mesece ali celo leta. Pred tem je moral razdeliti premoženje ali napisati oporoko, saj je bila velika verjetnost, da se zaradi roparjev in bolezni ne bo nikoli vrnil. Pot so takrat pomagali varovati celo Vitezi templarji, ki so zgradili tudi prva zavetišča na poti.

Na to pot se je kasneje skoraj povsem pozabilo, še pred štiridesetimi leti je bilo tukaj le nekaj tisoč romarjev na leto. Potem se je v osemdesetih na to pot odpravil Paolo Cohelo, se tukaj odločil, da bo postal pisatelj in napisal svojo prvo knjigo Magov dnevnik. Sledila mu je ameriška igralka Shirley MacLaine, ki je prav tako napisala knjigo, ki je postala velika uspešnica. Ko je še Martin Sheen skupaj s svojim sinom Emiliom Estevezom naredil film Pot (The Way), so se na pot začele dobesedno zgrinjati množice ljudi z vsega sveta.

Večina pot nadaljuje še do Atlantskega oceana, do mesteca Finisterre, ki je nekoč veljalo za konec sveta (na kar nakazuje tudi njegovo ime). Tu na kilometre dolgi peščeni plaži romarji poberejo svojo školjko, ki je nekoč veljala, kot dokaz, da je nekdo romal in je danes simbol Camina. Vendar to ni edini nenavaden ritual na tem romanju, o katerem se je skozi stoletja spletlo že nešteto legend. Eden izmed njih je tudi, da mora romar na koncu poti zažgati del oblačil, se okopati v Atlantskem morju, opazovati sončni zahod pri svetilniku in s tem pokopati svoje prejšnje življenje ter začeti novo s spoznanji, ki jih je dobil na tej poti.

To verjetno izvira tudi iz tega, da je ta pot obstajala že dosti pred krščanstvom, saj je ob poti kar nekaj ostankov starodavnih kultur. Prav v Finisterri naj bi nekoč stali ogromni starodavni naravni spomeniki in vse do krščanstva naj bi za stare vere, tudi Kelte, to veljalo za eno bolj svetih mest v Evropi. Že takrat naj bi romarji hodili po poti, ki se ves čas vije v smeri Mlečne ceste vse do "konca sveta", kjer naj bi se svet živih stikal z onostranstvom in svetom mrtvih. Vendar je danes to že skoraj povsem pozabljeno, El Camino pa je postala najbolj znamenita krščanska romarska pot.