FOTO: Čaščenje umrlih po svetu

V mnogih kulturah sta svet mrtvih in živih medsebojno povezana. Nekatere kulture častijo svoje prednike kot tiste, ki imajo skoraj božanske lastnosti, spet drugje pa umrlim ponudijo v dar hrano in pijačo (Kitajska, Japonska, Indija), da bi pomirili jezo umrlih duhov. V indijski kulturi na primer verjamejo, da se umrla oseba večkrat vrne na zemljo v človeški obliki, zato se veselijo ob smrti umrlega. Tibetanci na ta dan kličejo duše pokojnih z izgovarjanjem budističnih manter in zvoki gongov.

Na Portugalskem, v Španiji in v Mehiki ljudje darujejo hrano ali pijačo (tekilo) umrlim. V Mehiki po vsej deželi zgradijo oltarje v domovih in na pokopališčih, da bi lahko nahranili duše umrlih. V skladu z ljudskim običajem pa se duše umrlih otrok prikažejo na tem svetu že 31. oktobra, duše odraslih pa na današnji dan.

Praznovanje traja vse od 28. oktobra pa do 4. novembra. 31. oktobra družine uredijo po domovih oltarje s cvetjem, kruhom in sadjem ter prižgejo različne sveče. Naslednji večer odidejo s cvetjem in hrano na pokopališča. Na pokopališčih ostanejo vso noč in se veselijo. Na smrt gledajo torej s svetlejše plati. Praznovanje dneva umrlih tako izhaja iz čaščenja prednikov, uradna cerkev pa je bila proti temu, da se poganski prazniki vključijo v liturgični koledar.

Na Filipinih žalujoči na grobišča umrlih prinesejo rože, prižgejo sveče, vse skupaj pa poteka v sproščenem in veselem vzdušju, saj se ljudje s plesom poklonijo umrlim. Pokojnih se z radostjo spominjajo tudi v nekaterih afriških državah, kjer verjamejo, da se na ta dan vračajo duhovi vladarjev. Poklonijo se jim z obrednim plesom v maskah.

Ob spominu na umrle Japonke plešejo ob mesečini. Tradicionalno počistijo bivališče, kjer svečenice nato recitirajo sutre. Japonci tako na oltarju darujejo surove ribe. Na Haitiju prav tako prihaja do medsebojnega mešanja lokalne kulture in rimskokatoliških pogledov na življenje in smrt. Tako na pokopališčih vso noč igrajo na bobne, skušajo pa tudi obuditi boga umrlih.

V Evropi pa ljudje običajno na grobove umrlih svojcev prinesejo rože in v spomin prižgejo sveče. Pokopališča pa so skupna točka kultur, ki se sicer pri obredih poslavljanja od mrtvih povsem razlikujejo. Barva smrti je pri nas navadno črna, pri vzhodnih kulturah je to bela, pri Egipčanih je bila rdeča.