Če se vam časovnica ne prikazuje, jo najdete TUKAJ.
Ko sklepamo leto 2016, bi lahko seznam odprtin vprašanj in težav enostavno skopirali in jim dodali par novih. Žal v letu 2016 svet prav veliko vprašanj ni rešil, se je pa podaljšal seznam izzivov, na katere bomo odgovore očitno iskali leta 2017.
Seveda pa bi za reševanje odprtih vprašanj najprej potrebovali realističen, odprt dialog, v katerem o težavah odkrito govorimo, in se ne obkladamo z različnimi žaljivkami ali zlorabljamo politično korektnost zato, da o določenih izzivih prikladno molčimo.
Ne tako presenetljiva presenečenja
Medtem ko nekateri govorijo o letu presenečenj, ki je prineslo brexit ali Donalda Trumpa, so drugi precej manj presenečeni. Oboje - skupaj z razraščanje populizma, vse bolj postaja vzorčni primer, kako se razpletajo volitve, ko zmerna, trdno zasidrana politika ne najde več rešitev, ki bi zadovoljile ljudi. Oziroma se vzvišeno postavi nad njihove strahove, vprašanja in občutke in jih označi za nazadnjake.
Rešitev pa tudi ne najde, ker je izgubila vsebino in identiteto, ugotavljajo analitiki. Ljudje pa - v lovu za obojim - nasedajo skrajnejšim, populističnim različicam, ki vsaj nakazujejo neko oprijemljivo idejo, obljubljajo identiteto, čeprav že v naslednjem stavku o konkretnih rešitvah povedo le malo ali nič, s sovražnim pristopom pa pripravljajo naslednja konfliktna žarišča. Populizem bo ostal glavni izziv tudi v letu 2017. Zaenkrat pa nič ne kaže na to, da bi bila zmerna politika sposobna ali pa celo zainteresirana za boj s tem pojavom.
Resnica. Moja, tvoja ali tista, ki temelji na dejstvih?
Leto 2016 je tudi leto, ko smo dobili novo zanimivo besedno skovanko, poimenovano postresnica. Postresnica je postala tudi Oxfordova beseda leta. Gre za besedo, ki opisuje stanje, ko preverjena dejstva niso več ključna za oblikovanje javnega mnenja. Živimo torej v času, kjer so izmišljotine in laži lahko vplivnejše od resnice. Posledice stanja, ko besede apelirajo na posameznikova čustva in ignorirajo dejstva, so lahko dramatične.
Kako lahko je igrati igro (čustvenega) zavajanja - tudi z veliko pomočjo družbenih omrežij, smo letos lahko videli na vsaj dveh primerih. V primeru brexita, kjer so astronomske številke o domnevni ceni britanskega članstva v EU, postale eden od temeljev kampanje za izstop iz povezave, čeprav so jim oporekali vsi strokovnjaki, in v primeru ameriških volitev, kjer se je marsikatera izjava iz tabora obeh kandidatov, predvsem Donalda Trumpa, izkazala za precej pretirano.
Študije pravijo, da Facebook prijateljem verjamemo - ali pa vsaj sledimo - hitreje kot suhoparnim dejstvom. To je vsekakor voda na mlin tistim, ki želijo širiti nepreverjeno propagando. Če le najdejo dovolj ljudi, ki delijo "njihovo resnico".
Potem pa so tukaj še lažne novice, ki jim je v letu 2016 prav tako marsikdo napovedal boj. A večina ocenjuje, da jih vseeno ne bo tako enostavno izkoreniniti. Če je mogoče brez enega samega dejstva ustvariti Pizzagete, ki je zaznamoval ameriško predsedniško tekmo, potem nas na področju širjenja informacij in tudi prihodnosti medijev, čaka kar veliko dela.
Volitve niso kot Facebook všeček
Brexit pa opozoril še na eno pomembno in zanimivo dejstvo o vodljivosti ljudi - številni, ki so glasovali za izstop, so se šele po objavi rezultatov pozanimali, za kaj so pravzaprav glasovali in se na družbenih omrežjih celo pritoževali, da bi radi svoj glas popravili. A volitve pač niso Facebook, kjer enostavno spet odkljukate dvignjen palec, če vam objava ni všeč.
Medtem ko je svet velik del leta 2016 spremljal pestro ameriško predsedniško tekmo, ki je temeljila predvsem na besednem spopadu, osebnem obračunavanju in populizmu, je precej manj zanimanja vladalo za sirski konflikt, kjer so letos svojo igro igrale predvsem svetovne velesile. Režim Bašarja Al Asada se je konec leta veselil povrnitve Alepa in dobljeno bitko razglašal že skoraj kot dobljeno vojno. A večina analitikov meni, da bomo sirski konflikt spremljali tudi v letu 2017.
Tako kot begunsko vprašanje, ki je letos manj dominiralo na medijskih naslovnicah. A če se čez Evropo niso valile kolone beguncev in migrantov, to ne pomeni, da novih množičnih prihodov ni bilo. Prav tako je dogovoru EU - Turčija zaradi napetosti s Turčijo in njenimi zaveznicami, vseskozi grozil propad, zaradi česar so se evropske države pripravljale na ukrepanje.
V krogu postavljanja diagnoz in izkoriščanja globalnih izzivov za lastne politične funkcije
A večinoma je ostalo pri diagnosticiranju. Svet je tudi leta 2016 ugotavljal, da število revnih, preganjanih in razseljenih po svetu dosega nove neslavne rekorde. A dlje od diagnoze se ni premaknilo. Kdor je čakal na odločne korake močnih svetovnih organizacij ali svetovnih voditeljev, je čakal zaman.
Večina med njimi je globalne probleme izkoriščala za ohranjanje lastnih stolčkov. Po sistemu - kar je dobro, smo naredili "mi doma". Za vsem kar je slabo, so krivi v Bruslju, Washingtonu, Moskvi ... Mojstri takšnega pristopa so bili med drugim britanski politiki med kampanjo o brexitu. "Obstajajo lažnivci in Boris Johnson," je o kasnejšem otoškem zunanjem ministru zapisal kolumnist Nick Cohen.
Precejšnjo odsotnost močnih voditeljev in prevelik ribnik oportunističnih politikov, je leta 2016 skušal še posebej izkoristiti ruski predsednik Vladimir Putin za uveljavljanje svojih interesov.
Praznični december je v Evropi zaznamoval teroristični napad na božičnem sejmu v Berlinu. Napadalec je izbral precej podobno taktiko kot njegov "predhodnik" v Nici. Za morilsko orožje je uporabil tovornjak. Le redke je po napadu potolažil stavek "se bomo morali sprijazniti, da popolne varnosti ni, teroristični napadi pa so del našega vsakdana". Nemčijo prihodnje leto čakajo volitve. Jeza zaradi politike odprtih vrat kanclerke Angele Merkel narašča, ob bruseljskih pozivih, da moramo "ohraniti Evropo, kjer obstaja prost pretok ljudi, blaga in storitev", pa so ljudje vse leto pogrešali akcijski načrt za več varnosti. Prav berlinski napad je razgalil težave, s katerimi se pri nadzoru sumljivih oseb soočajo preiskovalci, ki imajo pravzaprav zvezane roke, čeprav vedo za nevarnost. A zmerna in kvalitetna debata je spet izostala. Na eni strani so se oglasili strastni zagovorniki nekontroliranega priseljevanja, na drugi pa tisti, ki bi Evropo "očistili prišlekov".
Epidemija užaljenosti
Da se nam v smislu poglobljene debate in rešitev v bližnji prihodnosti ne obeta kakšna zelo dobra rešitev, pa opozarjajo psihologi in sociologi, ki opozarjajo na razraščanje "generacije snežink" - ljudi, ki so užaljeni za vsako malenkost, s tem pa nesposobni zdrave debate in iskanja rešitev, ampak predvsem (samo)cenzure pod površjem katere se razrašča nezadovoljstvo in - paradoksalno - vse tisto, čemu naj bi se ta generacija želela izogniti - do žaljenja, rasizma, ločevanja - le da pod krinko "strpnosti".
Odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da smo se znašli v aktualni situaciji, iščejo mnogi. Če nekaj analitikov ocenjuje, da gre pravzaprav za zapoznele učinke finančne in gospodarske krize iz leta 2008, upor elitam, ko nastane sistem, kjer imajo eni preveč, drugi premalo, drugi menijo, da plačujemo za desetletja dolgo razkrajanje vrednot v imenu iskanja "novega sveta, ki bo pravičen za vse". Naj bo pravilna katera od obeh razlag ali kaj tretjega, večina upa, da bo leto 2017 bolj kot diagnoze, prinašalo rešitve.
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.