Česar ni zasul plaz, je zalila voda

V oddaji Svet na Kanalu A danes začenjamo rubriko Vaš svet, v kateri boste spoznavali ljudi, ki so morali iz različnih razlogov povsem spremeniti svoje življenje in preživeti. Gledali boste zgodbe o družinah, ki so doživele naravne katastrofe, se spoprijele z izgubo službe, začele nemogoče projekte, preživele bolezni. Pokazali vam bomo zgodbe o sodelovanju, moči, zmagi, a tudi zgodbe o izgubah, preizkušnjah, porazih. Ker ima življenje dve plati. Ker zgodbe smo ljudje. 

Leta 1972 se je Stanislav Kržišnik odločil, da bo iz ljubiteljskega mizarstva ustanovil podjetje. Ukvarjal se je pretežno z izdelavo embalaž, potegov z obličem in dolbenja z dletom je naučil svojega sina Slavka, ki je konec 90. let prevzel podjetje in razmišljal, kako bi povečal in moderniziral poslovanje. "Ni mi prav hitro uspelo, bilo je veliko porazov. Nato pa smo delali ladjo v Splitu, celo deseto palubo smo opremili. Takrat smo dobro zaslužili in počasi se je začelo," se spominja svojih začetkov. Ni želel zgolj izdelovati pohištva, biti le eden v množici mizarjev, razmišljal je o specializaciji in prešinilo ga je, da bi poskusil izdelati protipožarna vrata. "Ko sem prva vrata peljal testirat na Zavod za gradbeništvo, ni bilo nič. Porabil sem ogromno denarja, a brez uspeha. Pet minut so gorela, nato pa je bilo konec, vse je padlo po tleh," danes pripoveduje v smehu. Takrat se ni smejal. Je pa verjel vase in v svojo idejo. Skupaj z ženo Mojco, s katero sta že od vsega začetka tudi poslovni par, sta delala cele dneve in o poslu sanjala vse noči: "Delala sva po deset, dvanajst ur, vsak dan. Vsa vrata sva sama zmontirala. Nisva imela denarja, da bi plačevala delavce." Njen mož dodaja, da sta delala številne napake, a ključno je bilo, da sta se na njih učila, rasla: "Danes smo edini v Sloveniji, ki smo opravili 60-minutni preizkus. To pomeni, da naša protipožarna vrata kljubujejo požaru kar eno uro. Sanje, ki sva jih sanjala v tistih nočeh, so se uresničile."

A ironija usode – medtem ko so Kržišnikovi s svojimi izdelki uspešno kljubovali ognju, jih je uničila voda. "Nikogar ni bilo doma, midva sva bila na morju. Okoli štirih zjutraj sem zaslišala, da na terasi zvoni telefon. Takoj sem vedela, da se je nekaj zgodilo," pripoveduje mama Mojca. "Sosed je klical, Domen, če imam kje doma rezervne ključe, da bo lahko umaknil avtomobile. Tovornjak in avto je premaknil višje, takrat še nisva vedela, da ju je s tem rešil." Ko se je zdanilo, sta se odpravila na pot in se skoraj deset ur prebijala v Poljansko dolino. Doma pa šok. "Bilo je huje kot vojna. Koliko blata, videlo se ni niti koščka asfalta. Po dvorišču bi se lahko vozil s čolnom. Streha delavnice je bila prekrita z drevjem, ki je še včeraj raslo na bregu za hišo," pripoveduje Kržišnik, njegova žena pa dodaja: "Klicala sem hčerko, naj sploh ne hodi domov, ker tu ni ničesar več." 

Stroji so bili zaliti, zasuti, še najhuje pa se jim je v tistem trenutku zdelo, da so uničena že dokončana vrata. "V celoti smo imeli že izdelana vrata za nekaj hotelov," oče Kržišnik pogleda sina Damijana, ki mu je pred kratkim predal podjetje. "Načrtovali smo montaže v jeseni, ko se ti hoteli renovirajo, in smo pred ujmo pospešeno izdelovali vrata. Za več sto tisoč evrov izdelkov je šlo v nič," doda sin in skomigne: "Namesto da bi šli montirat, smo se zakopali v blato." 

In ko zdaj gledajo nazaj, so neskončno hvaležni, da v tem umazanem in težaškem delu niso bili sami. Ne vedo, kdo vse je pomagal, številnih sploh niso poznali. Vedo pa, da bi brez vseh požrtvovalnih rok in bodrečih besed sami obupali.

Po šestih tednih so testno pognali proizvodnjo, na roko so jim šli tudi naročniki, ki so potrpežljivo počakali na nove izdelke. "Zdaj, pol leta po sodnem dnevu, poslujemo tako, kot smo. Pravzaprav še malo bolje, ker se nam je tudi kadrovsko odprlo, prej je bila kriza dobiti delavce," pravi direktor družinskega podjetja. Njegov oče pa doda: "Da si vztrajen, to je glavno, ne smeš obupati. Jaz sem bil vedno tak, pa je uspelo, sicer pa ne bi."