Predsednik senatnega odbora za obveščevalne dejavnosti, republikanec Pat Roberts iz Kansasa, in vodilni demokrat v tem odboru Jay Rockefeller iz Zahodne Virginije sta direktorju ameriške obveščevalne agencije CIA Georgeu Tenetu, Beli hiši, Pentagonu in State Departmentu poslala pisno zahtevo po takojšnji predaji relevantnih dokumentov za preiskavo predvojnih obveščevalnih dejavnostih glede orožja za množično uničevanje v Iraku.
Odbor obtožuje CIA in druge vladne agencije, da zavlačujejo s predajo dokumentov. Senatorja Robertson in Rockefeller sta zapisala, da je bil odbor doslej potrpežljiv, ker se zaveda, da ima CIA veliko dela, vendar pa je sedaj že skrajni čas, da dobijo zahtevane informacije. Zadnji rok sta postavila do petka, vendar sta kasneje priznala, da nista mislila dobesedno, saj so trije od štirih naslovnikov za "ultimat" izvedeli šele v četrtek. Roberts in Rockefeller bosta v prihodnjih dneh ugotavljala, če je bil odziv zadosten, v skrajnem primeru pa bosta dokumente zahtevala z uradnim nalogom.
Pismo je do petka deloma zaleglo, saj je po besedah tiskovnega predstavnika Richarda Boucherja State Department odboru poslal 11 od 15 dokumentov, kolikor so jih zahtevali doslej. Kmalu bodo poslali še dva, preostala dva dokumenta pa bosta poslana, ko bo to mogoče. Prav tako so se z odborom že dogovorili za šest zaslišanj in poročil.
Rockefeller je v petek ugotovil, da se je na poziv odzvala tudi CIA, ki je poslala precej dokumentov, tiskovni predstavnik Bele hiše Scott McClellan pa je zagotovil, da Bela hiša sodeluje, čeprav odbor za obveščevalne dejavnosti nad njo nima pristojnosti. Tudi Pentagon je sporočil, da je senatorjem predal že večino gradiva.
Natolcevanja o iraškem nakupovanju urana v Nigru
Obveščevalni odbor in vladne agencije si pošiljajo pisma že od julija, ko je diplomat Joseph Wilson v New York Timesu objavil kritičen komentar o tem, da je Bush v svojem govoru o položaju v državi na začetku leta omenil iraški poskus nakupa urana v afriški državi, čeprav je Wilson zadevo raziskal na kraju samem v Nigru in odkril, da gre za natolcevanja, o čemer je potem tudi uradno obvestil CIA.
Obveščevalno skupnost pa je kasneje razbesnel nekdo iz Bele hiše, ki je kolumnistu Robertu Novaku izdal, da je bil Wilson poslan v Niger na priporočilo njegove žene, sicer tajne agentke CIA. Čeprav senatni odbor že od julija zahteva dokumentacijo glede primera Wilson oziroma iraškega kupovanja urana v Nigru, pa Tenet po trditvah senatorjev zavlačuje s predajo dokumentov, kar pomeni, da še naprej ščiti Belo hišo. V nerodnem položaju je tudi državni sekretar Colin Powell, ki je v začetku leta izvedel dramatično predstavitev dokazov o obstoju iraškega orožja v OZN.
Demokrati sicer skušajo izkoristiti to polomijo Bele hiše, vendar jim to ne uspeva preveč, ker imajo odgovorni vedno pripravljenih kup izgovorov. Vodja ameriških iskalcev iraškega orožja David Kay je v začetku oktobra priznal, da so doslej našli le epruvetko botulina, ki se lahko uporablja za izdelavo strupa, vendar obenem tudi za izdelavo kozmetičnega preparata v plastični kirurgiji.
Vojno opravičujejo že z uspehom proti Sadamu Huseinu
Ker orožja ni, skuša Bela hiša pozornost preusmeriti na dejstvo, da v Iraku sedaj ni več diktatorja Sadama Huseina in se je vojna izplačala. Demokrati skušajo opozoriti, da osvoboditev Iračanov ni bil glavni namen vojne, ampak je bila to domnevna takojšnja nevarnost iraškega kemičnega, biološkega in morebiti celo jedrskega orožja. Administracijo zato obtožujejo, da je grožnjo iraškega orožja pred vojno namerno napihnila.
V obrambo administracije v javnosti kroži več domnev glede tega, kaj bi se lahko zgodilo z iraškim orožjem. Ena teorija pravi, da je Irak orožje pred vojno uničil, druga, da ga je prepeljal v Sirijo in tretja spet, da so iraški znanstveniki zavajali diktatorja v strahu za lastno življenje in mu lagali o napredku pri razvoju orožij za množično uničenje.
Zaradi tega je delo senatnega odbora in drugih, ki želijo priti do dna politiki administracije do Iraka toliko težje. David Kay je v začetku meseca dejal, da preiskava še poteka in ne more z gotovostjo reči, da Irak ni imel kemičnega ali biološkega orožja. Senatni odbor se mora prebijati skozi dokaze, da pride do enega od možnih odgovorov. Orožje se lahko še najde, čeprav je za kaj takega iz dneva v dan manjša verjetnost.
