Zasedba zahodnonemškega veleposlaništva v vzhodnem Berlinu 8. avgusta 1989 je bila prva večja tovrstna akcija nezadovoljnih prebivalcev vzhodnega bloka, ki so za vsako ceno želeli v zahodnoevropske države. Čeprav je takratni vzhodnonemški voditelj Erich Honecker zahteve protestnikov zavrnil, je taktika pritiska ob sočasnih mirnih demonstracijah po več državah vzhodnega bloka bistveno prispevala k padcu Berlinskega zidu 9. novembra 1989.
Dvanajst dni po zasedbi, 20. avgusta 1989, so protestniki poslali pismo zahodnonemškemu kanclerju Helmutu Kohlu, v katerem so poudarili, da so se za to dejanje odločili iz obupa in da je ZR Nemčija njihovo zadnje upanje. Kmalu zatem so diplomati v berlinskem veleposlaništvu kanclerja Kohla obvestili, da se v Nemški demokratični republiki (NDR) poglablja psihološka kriza, zaradi katere vse več vzhodnih Nemcev želi zapustiti državo.
