'Moja brata Raul in Fidel sta Kubo spremenila v zapor.' Kaj pa bo storil Diaz-Canel?

57-letni Miguel Mario Diaz-Canel Bermudez je iz rok Raula Castra prevzel Kubo. Narodna skupščina je Diaz-Canela, ki je bil edini predsedniški kandidat, izvolila s 603 od skupno 604 glasov. Njegov mandat bo trajal pet let.

Novi predsednik je danes obljubil, da bo Kuba nadaljevala po poti revolucije, a tudi po poti gospodarskih reform. "Mandat, ki so ga tej skupščini podelili ljudje, je nadaljevanje kubanske revolucije v tem ključnem zgodovinskem trenutku, ki ga bo zaznamovalo to, kar moramo narediti za uresničitev gospodarskega modela, ki ga je uvedel Castro," je dejal.

"Prišel sem delat in ne dajat obljub," je zatrdil in dodal, da bo ostal "zvest dediščini komandanta Fidela Castra, a tudi zgledu, vrednotam in naukom generala Raula Castra". Castro, ki bo ostal na čelu komunistične partije, bo "nadziral najpomembnejše odločitve za sedanjost in prihodnost našega naroda", je dejal Diaz-Canel.

Da bo partija izbrala prav njega, je bilo pričakovano, tudi zato, ker gre za varovanca dinastije Castro, ki naj bi poskrbel, da bo enopartijski sistem preživel oba brata Castro, revolucionarja, ki sta ga ustvarila. 

A vmes je legendarni Fidel že umrl, njegov brat Raul, star 86 let, pa se je odločil, da je po desetih letih čas za predajo oblasti. Ne pa tudi za politično slovo.

Raul Castro bo namreč ostal vodja partije kot "višja vodilna sila družbe in države". V praksi to pomeni, da bo še naprej najmočnejša politična figura na Kubi. Odhod z oblasti je tako predvsem simbolno dejanje, ki dejansko še najbolj pomeni to, da Kube po dolgih desetletjih ne bo več vodil nekdo s priimkom Castro. 

"Všeč mi je, da bo še naprej sledil idealom Fidela Castra, ki je za nas naredil res veliko, vendar pa potrebujemo svežo kri, še posebej na področju gospodarstva. Želimo boljše življenje," je za AP povedala 21-letna učiteljica Melissa Mederos.

"Ne želim si, da bi zavladal kapitalizem, ampak bi si pa želel, da bi imel v življenju več priložnosti, da bi lahko na primer kupil avto in imel kakšno svojo lastnino," pa doda 42-letni gradbeni delavec Roberto Sanchez.

Večina tako upa, da bo Diaz-Canel nekoliko hitrejši z reformami, kot je bil njegov predhodnik Raul Castro, sicer reformam mnogo bolj naklonjen kot brat Fidel.

"Ali se bomo spremenili, ali pa bomo potonili," je Castro mlajši dejal leta 2010. V praksi je to pomenilo, da je počasi začel uvajati bolj liberalne ekonomske reforme in nekoliko popuščati jekleni oklep oblasti okoli vseh delov gospodarstva in družbe. Nove reforme so med drugim prinesle večjo podporo delavcem, ki se odločijo za samozaposlitev, spodbude za zasebna podjetja, zasebni sektor se je razširil na okoli 600.000 ljudi v 11 milijonski državi. Kubanci lahko kupijo in prodajo hiše, posedovanje mobilnih telefonov ni več nezakonito, v pristaniškem mestu Mariel so vzpostavili posebno ekonomsko cono. Posledica je bila, da se je BDP države z dobrih 42 milijard leta 2005, povzpel na 87 milijard leta 2015.

Mlajši Castro je državo tudi skušal nekoliko odpreti tujini. Leta 2008 je ukinil pravilo, ki je Kubancem nalagalo, da ne smejo vstopati v hotele in se družiti s tujimi turisti, kar je povzročilo, da se je število turistov v kratkem skoraj podvojilo – z 2,3 milijona leta 2008 na skoraj štiri milijone leta 2016.

Nekoč hermetično zaprta država je tudi navadnim državljanom omogočila dostop do spleta, predvsem po zaslugi sporazuma s takratnim ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ki je pomenil obnovitev diplomatskih vezi med ZDA in Kubo.

A država je daleč od tega, da bi bila brez težav. Ekonomija na Kubi po nekaj okrepitvah spet tone, situacija v Venezueli, pomembni partnerici, zadeve še poslabšuje. Trgovinska menjava med državama je iz skoraj devet milijard leta 2012 padla na le dobri dve milijardi leta 2016, kar je povzročilo prvo recesijo na Kubi po zlomu Sovjetske zveze. BDP se je lani skrčil za 12 odstotkov, tudi zato, ker je državo prizadel orkan Irma.

Ljudje imajo dovolj tega, da mesečno zaslužijo okoli 30 evrov, pa tudi tega, da režim še vedno obračunava s svojimi nasprotniki na izjemno krut način. Revščina in zatiranje Kubance še vedno silita v beg, v ZDA jih je že okoli 1,2 milijona. Ti v veliki meri skrbijo za to, da njihovi sorodniki na Kubi niso lačni.

Kdo je Diaz-Canel? Mož večih obrazov?

Diaz-Canel je bil zadnja leta podpredsednik Kube, v varnem zavetju pokroviteljstva Raula Castra se je pripravljal na svojo novo vlogo. Ljudje so moža, ki se je več let vzpenjal po lestvici partije, v preteklosti večinoma poznali kot nekarizmatičnega, partiji zvestega birokrata, ki se je trudil, da bi izboljšal učinkovitost birokratskega aparata.

Podpredsedniška funkcija je to nekoliko spremenila, začeli so ga celo primerjati s šarmantnim hollywoodskim igralcem Richardom Gereom. Kubancem pa je v zadnjem času obljubil, da bo njegova vlada bolj inkluzivna:"Zgraditi moramo odnos med vlado in ljudmi. Ljudi je treba poslušati, raziskati njihove probleme in vzpodbujati debato."

Prav tako je Díaz-Canel, sicer inženir, ki v službo na primer prihaja s kolesom, ne z avtomobilom, na primer podprl pravice istospolno usmerjenih in se jezil nad cenzuro blogov ter dejal, da je v dobi interneta to iluzija.

A nekaj je predstava za javnost, drugo pa predstava za partijo. Na srečanju le-te je podprl omejevanje kritičnih medijev in civilne družbe, krepitev vezi z ZDA pa je označil za poskus uničevanja zapuščine revolucije.

Ljudje se tako sprašujejo, kakšen vladar bo v resnici, pa tudi, kaj bodo njegovi pogledi pomenili za odnose z ZDA. Na tej relaciji zaenkrat vlada "sovražno-prijateljstvo", ki je višek otoplitve odnosov doseglo v času Baracka Obame, ko sta Obama in Castro ponovno vzpostavljala diplomatske vezi med državama, zdaj pa se znova hladijo. Ameriški predsednik Donald Trump nad kubanskim režimom ni navdušen, prve izjave Diaz-Canela pa kažejo na to, da so hladna čustva obojestranska.

Propaganda se nadaljuje

Kubanski državni mediji so prihod Diaz-Canela pozdravili. "Sistem se nadaljuje v luči sprememb," so med drugim zapisali. Komentatorji na televiziji so razlagali, kako sta kubanski enopartijski politični sistem in socialistična ekonomija superiorna v primerjavi z večstrankarsko demokracijo in prostim trgom. "Naša generacija ima nalogo, da nadaljuje revolucionarni proces," je dejal član partije Jorge Luis Torres.

Kritiki so se ob tem vprašali, kateri revolucionarni proces ima v mislih. Tistega, ki je ljudem ob kubanski revoluciji v petdesetih letih prejšnjega stoletja obljubljal, da jih bo rešil "tiranskega in skorumpiranega režima Fulgencia Batiste", uvedel "bratstvo in enotnost" ali tistega, ki je nato deloval precej podobno kot Batista - podpiral "svoje", kruto obračunaval z nasprotniki, ljudi pa ohranjal "enake v revščini."

Dinastija Castro - družinski diktatorski sistem

Družina Castro je Kubo vodila več kot pol stoletja. Vpletli so se v vse pore družbenega in gospodarskega življenja države.

Družina je delovala kot dobro utečen stroj. "So težave, tudi nasprotja," je o njihovem sistemu vladanja dejal Fidel Castro.

Marsikaj jim je uspelo, ker so enostavno utišali nasprotnike, pravi poročilo Amnesty International, ki v izdaji za leto 2011 med drugim piše:"Kubanske oblasti še naprej zatirajo svobodo govora. Aktivisti za svobodnejšo državo so tarča nadlegovanja, zastraševanja, aretacij ..." Castrovi pač niso (bili) politična, ampak diktatorska dinastija.

Fidel Castro je z osmimi brati in sestrami odraščal kot otrok bogate družine v Biránu na jugovzhodu Kube. Oče Angel je bil lastnik plantaže sladkornega trsa. Fidel je bil njegov najljubši otrok, zagotovili so mu najboljšo zasebno izobrazbo, ki jo je lahko kupil denar, ko je prišel na fakulteto pa se je tudi politično radikaliziral. Najprej je proti režimu Batiste protestiral, ko je videl, da to ne bo uspešno, se je zatekel k nasilju in leta 1959 je režim Batiste padel.

Sledila so leta, ko je Castro sebe videl in predstavljal kot revolucionarnega voditelja, ki je naokoli paradiral v vojaški uniformi. Kubanci so ga imenovali El Comandante in Maximo Jefe - veliki šef.

Za razliko od brata Raula, ki mu je vedno stal ob stani, je sestra Juanita mislila, da je bebec, ostro je nasprotovala njegovi politiki, kar je leta 1964 tudi javno povedala:"Moja brata Raul in Fidel sta otok spremenila v zapor, obkrožen z vodo. Komunistična oblast ljudi pribija na križ."

Fidel je bil besen:"Imperialisti niso spali in so se zatekli k prezira vrednim poskusom, da podkupijo in rekrutirajo celo najbližje sorodnike, kot so to storili v primeru moje družine."

Juanita se v domovino po letu 1964 ni več vrnila, Nikoli ni skrivala tega, da je na začetku podpirala bratovo vizijo, da pa je prezirala vse, v kar se je revolucija nato spremenila v praksi.

Noam Chomsky trdi, da je "Kuba simbol uspešnega upiranja". Že mogoče, a cena je bila visoka. Dejstvo je, da se je pod dinastijo Castro dogajalo vse tisto, kar so očitali Batisti - le še v večjih razsežnostih. Cvetela je korupcija, režim pa se je oblasti tako oklepal, da mu je bilo vseeno, s kom in kako obračuna, da se le ohrani na oblasti. 

In sestra Juanita še zdaleč ni edina znotraj rodbine, ki je ocenila, da režim prinaša več slabega kot dobrega. Tudi Fidelova hči Alina Fernández je v kritikah na račun očetovega režima izjemno ostra.

A ne Raul ne Fidel kljub kritikam nista odstopala od tistega, v kar sta verjela. Ali kot je Fidel dejal leta 1953, ko ga je režim Batiste obsodil zaradi upora: "Obsodite me, ni pomembno. Zgodovina me bo oprostila."