Enron je iz klavrne obrtne delavnice za izgradnjo plinovodov v nekaj letih zrasel v 50-nadstropni nebotičnik v Houstonu. Sredi devetdesetih, v času njegovega največjega razcveta, je bil njegov predsednik Ken Lay, guverner Teksasa pa sedanji ameriški predsednik George Bush.
Številna pisma dokazujejo tesno prijateljstvo med družinama, ki ga je Lay podkrepil še z izdatnimi finančnimi vložki za Bushevo predsedniško kampanjo - uradne številke, ki pa jim je očitno nemogoče zaupati, za sedaj govorijo o 600.000 dolarjih. Kongresni urad za nadzor dela administracije poskuša razkriti, kako močno je Enron vplival na Belo hišo, saj naj bi kar Enronovi direktorji napisali Bushevo energetsko politiko.
Od podpredsednika Cheneya kongres zahteva, naj mu preda spisek Enronovih ljudi, s katerimi se je srečal. Busha namreč varuje ustava, ki mu dovoljuje zadrževati podatke, če je to v nacionalnem interesu. In Enron je postal ameriški nacionalni interes, saj je od razpleta afere odvisno, ali bo Bush ostal predsednik, resda v tišini, ki mu jo omogoča ustava, ali pa bo odšel.
Bush sicer trdi, da ni vedel, kaj se dogaja in kot dokaz navaja 8.000 dolarjev, ki jih je s propadom Enrona izgubila tudi njegova tašča. Poleg tega je Bush Layu odrekel pomoč, ko ga je ta prosil, naj v imenu starih teksaških pomaga pri reševanju potapljajočega se Enrona časov.
Kljub temu, da je bankrot Enrona največji v ameriški zgodovini, pa na ameriško gospodarstvo, ki se počasi vleče iz krize, ne bo imel večjega vpliva.
Veliko bolj bo prizadeto zaupanje v sistem delnic. Za začetek so predlagali ustanovitev posebne službe, ki bi nadzorovala delo revizorskih hiš, kot je Andersen, ki je odigrala pomembno vlogo pri sesutju Enrona. Vprašanje pa je, kako se bo prvak v iskanju pravice na vseh straneh sveta izkazal na domačem bojišču.
