Moč Putinovih lovk: Marine Le Pen ali Donald Trump nista nastala v Moskvi

Ruske volitve so danes postregle z novim-starim predsednikom Vladimirjem Putinom. A ni vse tako enostavno. Putin je trdno v sedlu, a režim pod njim se počasi razkraja in bo imel težave s preživetjem v času po Putinu, meni naš sogovornik Dimitar Bechev, specialist za rusko zunanjo politiko, avtor knjig, ki je med drugim študijsko in raziskovalno povezan s prestižnimi univerzami kot so Oxford, Harvard in London School of Economics and Political Science.

Čeprav je zmagovalec volitev torej znan, je bila ruska oblast zadnje dni pred volitvami precej aktivna, na volišča je jasno pozval tudi Vladimir Putin.

Zmagovalec je znan, vendar pa si v Kremlju želijo vsaj 70-odstotne volilne udeležbe, kar naj bi bil pokazatelj podpore režimu. Vendar tega ne bo tako lahko doseči. Apatija med ljudmi je velika. Ljudje čutijo, da volitve niso pomembne, da nimajo vpliva. Že če pogledate kampanjo, se ta precej razlikuje od politične kampanje, ki je značilna za demokratične države. Tukaj težko govorimo o prisotnosti prave opozicije v volilni tekmi, kot vemo, je bil namreč Aleksej Navalni iz tekme izključen.

Kaj pa ostalih sedem Putinovih protikandidatov?

Načeloma ima Putin precej protikandidatov. Vendar se ti večinoma bolj ali manj spogledujejo s Kremljem. Veliko tistega, kar se v Rusiji predstavlja kot "opozicija", je pravzaprav neka lažna opozicija. Resnična opozicija, kamor se prišteva Navalni, je običajno izključena iz volitev. Sicer pa Navalni igra na dolgoročni uspeh. Več kot jasno mu je, da trenutno ozračje ne omogoča zmage, niti poštenega boja. Vendar pa je to še zadnjič, ko Putin lahko kandidira in Navalni se bo skušal vzpostaviti kot kredibilen kandidat za čas, ko nasproti ne bo več stal Putin. V Rusiji tako pravzaprav ne gre za to, kaj se bo zgodilo na volitvah 2018, ampak na volitvah 2024.

Kakšna pa bi bila Rusija brez Putina?

Ni pa to edina težava za naslednji Putinov mandat …

To ni več Rusija, kjer bi cvetelo gospodarstvo, kjer bi bilo dovolj denarja za vzdrževanje socialnega miru … Korupcija se je zarezala v vse pore države. Zaupanja v institucije ni več. Edina priljubljena "stvar", ki jo ima režim, je Putin. In če bo tako ostalo, bo imel ta sistem težave.

Koliko gre režimu na roke trenutna besedna vojna z Veliko Britanijo, v kateri si državi po zastrupitvi dvojnega agenta vzajemno izganjata diplomate?

To je pomemben del kampanje, ker je neposredno povezano s Putinovo pozicijo "branitelja Rusije" pred Zahodom. To je hrana za množice, ki jo režim potrebuje. Večja kot je namreč kriza na zunanjih frontah, večjo kredibilnost ima Kremelj v očeh povprečnih prebivalcev, ki se ne ukvarjajo s tem, da gre morda le za propagando. V času, ko Rusiji gospodarsko ne gre najbolje, je druga najboljša linija politične kampanje ta, da režim brani ruske interese v svetovnem prostoru. Da se brani "veličino Rusije".

Kako slaba je dejansko ekonomska slika?

Rusija je ogromna in razlike med različnimi deli so ogromne. Če greste v velika mesta, je seveda kriza tudi tam terjala svoje, vendar se ekonomija zdaj stabilizira, makroekonomska slika se popravlja, vrnila se je šibka rast. Takoj ko pridete na periferijo, pa niso zelo jasne le posledice krize, ampak tudi dolgoročni izzivi, sistemske težave Rusije. Vidite industrijo, ki životari na državnih plečih, sama ne bi

preživela, revščina je velika, ker so z varčevalnimi ukrepi zarezali v izdatke za socialo … Pod zunanjo fasado je veliko nezadovoljstva, tudi zato, ker je vzdrževanje režima drago, ker račun za zunane delovanje Rusije plačujejo prebivalci. Na teh volitvah to nezadovoljstvo še ne bo butnilo na površje, mislim pa, da se v prihodnjih letih Rusiji obeta tudi večje število protestov. Morda ne dejansko proti Putinu, ampak proti "malim Putinom", lokalnim političnim veljakom. Režim je stabilen na vrhu, kjer je Putin. Ta je priljubljen, prisoten v medijih, vendar postavljen nad vsakršno kritiko, ko pa gremo nižje po režimski lestvici, pa vidimo luknjast sistem v katerem zevajo vse večje razpoke.

Putin je v letnem nagovoru med drugim obljubil odpravo revščine. Kako mu gre od rok reformiranje države?

Ko je leta 2009 gospodarska kriza pokazala zobe, je Rusija napovedala odmik od odvisnosti od zemeljskega plina in nafte, vendar pa se to v praksi dejansko ni zgodilo. Strukturne reforme niso bile izvedene in ni videti, da bi se prav veliko dogajalo na tem področju, kar bi lahko dolgoročno pomenilo zaton države. Putin je sicer zahteval spremembe v bančnem sektorju in podobno, vendar se je sistem skozi krizo ohranil s krčenjem socialnih pravic ljudi. Prav tako ni bilo pridobivanja investitorjev, širjenja v nove sektorje … S tega stališča so obeti za dolgoročno rast in prosperiteto države precej slabi.

Kaj pa obeti Rusije za položaj na svetovnem odru?

Rusija že od nekdaj skuša biti tisti igralec, ki s svojimi igricami meša štrene in Zahodu greni življenje, če se le pokaže priložnost. Zato so seveda še bolj dovzetne države na periferiji zahodnega sveta. Ampak bodimo pošteni. Nezadovoljstvo v številnih zahodnih državah, vzpon populizma, upor globalizaciji … to ni nekaj kar je ustvarila Rusija, ampak je zrastlo kar na domačih tleh teh držav. Rusija to le izkorišča v svoj prid, če se pokaže priložnost. Sicer pa se to doma opravičuje kot izvajanje primernih povračilnih ukrepov, režim še ni pozabil zahodne podpore protestom ob demonstracijah leta 2012. Zahod bi se moral predvsem zavedati, da Marine Le Pen ali Donald Trump nista nastala v Moskvi.

Ob že omenjenih domačih frontah, predvsem ko gre za gospodarstvo in nasledstvo, bo Putin v nov mandat vstopil tudi z nekaj odprtimi varnostnimi vprašanji …

Sirija se spreminja v težavo, ker bo tam Rusija počasi dosegla svoj limit. Ni težko nekam vkorakati z vojsko, težje se je umakniti in iz konflikta oditi tudi kot diplomatski zmagovalec. Sirska vojna se je iz lokalnega spremenila v globalni konflikt, kamor so vpleteni vsi – od ZDA do Irana, Turčije … Situacija je za Rusijo zapletena.

Ukrajinski konflikt se ne premakne nikamor. Sporazum iz Minska je na papirju, ne pa v praksi. Medtem pa ljudje še vedno umirajo. Ta spor ne gre nikamor in bo najbrž tako tudi ostalo.

Rusija že dolga leta živi tudi z grožnjo terorizma, zanimivo pa je, da je s tega vidika država odhajanje nekaterih ljudi v vrste borcev Islamske države doživela celo kot olajšanje. Ruske varnostne sile so se odločile, da jih imajo raje na kupu v Siriji, kjer se lažje borijo proti njim. Vendar je zdaj težava podobna kot v Evropi – kaj storiti, ko se ti ljudje vrnejo.

Grožnja terorizma je sicer v rusko družbo vnesla nelagodje in še prispevala k temu, da se vzdržuje visoka stopnja ksenofobije. V tem smislu je ruska družba pred velikimi izzivi.

Kako pa se je skupaj s Putinovo vladavino spreminjala ruska družba? Kam se usmerja?

Odvisno od tega, kako vidimo rusko družbo. En del je srednji razred v Moskvi, Sankt Peterburgu, ki je v zadnjem desetletju res izboljšal svoj standard. Ljudje si lahko tudi privoščijo študij v tujini in mnogi med tistimi, ki se nato vračajo, si želijo tudi političnih sprememb. Na drugi strani pa so tisti, ki so v tranziciji veliko izgubili, še posebej v ruralnih in industrijskih delih, ki pa so v veliki meri "kupili" zgodbo Kremlja, da je trebs ponovno vzpostaviti pravičnost, obnoviti ruski ponos … Zanimivo bo videti, ko bo ta skupina prišla do spoznanja, kako neenaka je ruska družba, kako deluje bogata elita okoli Putina … Ko bo "Putinova magija" popustila, ko bo jasno, da je Rusija v težavah, ko ponos ne bo več prioriteta, bodo na dan udarili vsi ekonomski izzivi, ki jih ima država, in v tem smislu bo ključnih naslednjih 10–15 let.