Duhovna oskrba tudi v zaporih: človeku v stiski je treba prisluhniti

Takšne travme se težko znebimo, če je bilo ogroženo naše življenje oz. če smo sami ogrozili sočloveka. Že za veliko manj je povzročena lahko zelo velika škoda, pa tega nihče niti ne ve. Primer moje pokojne babice. Zdrave, čile, samostojne ženske, ki ji je, ko je bila stara nekaj čez 80 let, nekega dne v vežo stanovanja v Piranu sledil moški. Nič hudega sluteča babica mu je celo pridržala vrata, misleč, da mlajši mož prihaja na obisk h komu od štirih stanovalcev stare piranske hiše. A na žalost ni šlo za obisk. Čim je stopila na stopnice, da bi prišla v svoje stanovanje v 2. nadstropju, ji je iz rok iztrgal torbico. Predno je babica padla, se je še pognala za njim, da bi dobila nazaj denarnico in dokumente, a ji je ušel. 

Ne vem, kako se je stvar na sodišču iztekla, saj babica nikoli ni bila obveščena o tem, ali so ga dobili in ali je dobil kakšno kazen. Za takšne dogodke praviloma zaradi škode majhne vrednosti do vratu zasuta tožilstva odstopijo od pregona, če se seveda tudi stranka strinja. Je pa dogodek majhne vednosti pustil zelo velike posledice za babico. Doživela je takšen strah, takšno travmo, da si ni več upala živeti sama. Še posebno težko je bilo zvečer. Zato je morala v dom, kjer pa je njeno življenje počasi ugašalo, dokler ni nekega dne padla in si zlomila kolk, ki so ga dvakrat neuspešno operirali v izolski bolnišnici. Ker je bila gripa (takrat še ni bilo covida-19), je bila babica sama, brez možnosti obiskov, več kot mesec dni so jo pustili ležati v mavcu ... Ni potrebno dodati, kaj človeka pri tako visoki starosti doleti, če toliko časa negibno leži brez stika s svojci ... ni se izvlekla. A to je že druga zgodba.

Skratka, če človek doživi nek fizični napad, bo njegovo življenje odtlej drugačno. Če je pri tem hudo telesno poškodovan, bo še toliko huje. Če pa mu je bilo odvzeto življenje, bodo posledice tega dogodka doživljenjsko čutili vsi, ki so bili z umrlo osebo kakorkoli povezani.Zato ni ne kazni, ne opravičila, ne obžalovanja, ki bi lahko popravila storjeno krivico, ki se je zgodila človeku, ki ga več ni. Tudi če bi svojci dobili bajne odškodnine, jim ne bi odtehtale izgube ljube osebe.

Zato tudi Robert Friškovec, ki je sicer zaposlen kot namestnik URSIKS in vodja duhovne oskrbe v slovenskih zaporih, znotraj katoliške Cerkve pa kot zaporniški duhovnik že skoraj 30 let obiskuje naše zapore, ima maše in se z obsojenci in priporniki pogovarja, ne daje hitrih receptov za očiščenje. Tudi ne gre samo zato, da nekdo obžaluje svoje kaznivo dejanje. Gre za to, da ta oseba razmisli, kaj ga je do določenega dejanja pripeljalo in kaj lahko sam naredi, da spremeni svoj način delovanja, da začne živeti v skladu z zakoni in moralnimi normami. A pred tem si mora še priznati, kaj je sploh storil, pove Friškovec, ki prizna, da ne pridejo vsi do te stopnje, da bi si sploh priznali, da so storili kaj narobe. A tam je zato, da ljudem pomaga priti do teh spoznanj, da jih posluša in, kakor zna in zmore, pravilno usmerja. Friškovec tudi poskrbi, če kdo od zaprtih potrebuje duhovno oskrbo za kakšno drugo vero. V državi imamo kar 63 različnih verskih skupnosti in prav do vseh imajo zaprti pravico. A oni morajo prvi izraziti željo po duhovni oskrbi, potem pa se uprava zaporov potrudi to jim omogočiti.

V prispevku bo govorila tudi ženska, ki je že tretjič zaprta zaradi tatvin in moč, da se dokončno otrese odvisnosti, črpa tudi pri mašah, ki jih enkrat mesečno v ženskem zaporu na Igu v jedilnici daruje ravno Robert Friškovec. V času zapora pa so pogovori s taistim močno pomagali dr. Gregorju Cerkveniku, pravniku, ki je sedel zaradi goljufije v Kliničnem centru Ljubljana. "Bil sem v takšni stiski, da sem razmišljal celo o dokončanju svojega življenja ... Ko so me zaprli, se mi je namreč sesul ves svet," pripoveduje Cerkvenik.

Vsak, ki mu je odvzeta svoboda, se znajde v izjemno veliki stiski. In tako kot vsi, ki doživljamo kakšno stisko zunaj zapora, potrebujejo tudi ljudje za zapahi pomoč, nekoga, da jim prisluhne. Včasih najdejo pomoč v duhovni oskrbi, verniki v veri, ostali pa v sočloveku, lahko je to psiholog, pedagog ali pravosodni policist, ki jim nameni nekaj minut svojega dneva, da bi slišal sočloveka, pa četudi je ta človek naredil kaj zelo slabega.

Več pa v oddaji Svet na Kanalu A.