Kmet Budi bi moral za plačo ameriškega direktorja delati več kot 5000 let

Na enem delu sveta, natančneje na JV Azije, si delavec z imenom Budi lastno preživetje zagotavlja z delom v prehrambenem obratu, kjer mora olupiti 950 rakcev na uro, da zasluži minimalno plačo. Za plačo, ki jo zasluži ameriški direktor verige supermarketov, bi moral Budi delati več kot 5000 let. Na drugi celini se ženske v eni izmed ugandskih vasi sprašujejo, ali bo gospodarska rast njihovim otrokom kadarkoli prinesla brezplačno in kakovostno izobraževanje. Kar družine v državah v razvoju še bolj peha v brezno revščine, je med drugim tudi plačevanje šolnin zasebnim šolskim ustanovam. A to sta le dva primera, ki odstirata kruto sliko svetovnega zemljevida neenakosti.  

Najnovejša študija človekoljubne organizacije Oxfam postreže še z nekaterimi drugimi dejstvi: v desetih letih od začetka finančne krize se je število najbogatejših Zemljanov skoraj podvojilo, na drugi strani je revnih že 3,8 milijarde Zemljanov. Med drugim iz študije izhaja, kako malo je potrebno, da bi zemljevid poglabljajočih neenakosti dobil pravičnejšo sliko – če bi odstotek najbogatejših prispeval zgolj 0,5 odstotka več davka na premoženje, bi lahko s tem denarjem zagotovili zdravstveno oskrbo za kar 3,3 milijona ljudi in šolanje za 262 milijonov otrok.

Verjetno ni naključje, da je Oxfam izsledke zadnje študije mednarodni javnosti predstavil le dan pred začetkom letošnjega druženja svetovnih vplivnežev in bogatašev v mondenem švicarskem turističnem središču Davosu. Ti so na Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) razpravljali o glavni temi 'Globalizaciji 4.0' – kako torej oblikovati globalno arhitekturo v času četrte industrijske revolucije. Po besedah ustanovitelja foruma, 80-letnega ekonomista Klausa Schwaba, smo trenutno na prelomnici zgodovine človeštva, zato je pomembno, kakšno prihodnost bomo izoblikovali.

Glavno rešitev za globalne izzive slednji vidi v mednarodnem sodelovanju, povezanosti, ki bi stala nasproti naraščajočim ideologijam nacionalizma in populizma prav z naslavljanjem težav in izzivov, ki jih prinaša gospodarska neenakost. Pozval je torej k medsebojno povezanem svetu, ki bi v ospredje znova postavil ljudi. Ob izjavah svetovnih voditeljev na tokratnem WEF, naj države naredijo vse, da se ne ponovi globalna ekonomska kriza izpred desetletja, češ da je "politiko in gospodarstvo stala veliko", pri čemer niso niti besede namenili številim posledicam, ki so jih občutili oz. jih še danes doživljajo njihovi državljani, se zdi, da smo od tega prelomnega premika še precej oddaljeni.

Na drugi strani so vse bolj glasnejši tudi predstavniki civilne družbe, ki poudarjajo, da mora globalizacijska tekma spremeniti pravila igre, ponuditi povsem novo razvojno paradigmo, ki bo nadomestila prevladujoč izkoriščevalski neoliberalizem zadnjih nekaj desetletij. Iz omenjenih vrst prihaja prav tako glasna in jasno izražena bojazen, da svetovna poslovna in politična takšnega pogleda ne bo nikoli zaobjela. Globalizacija bo tako še naprej zagotavljala gorivo za spodbujanje neenakosti in posledično sejala nezadovoljstvo. Ne samo, da je imel odstotek najbogatejših na svetu v preteklem letu v lasti kar 82 odstotkov vsega na novo ustvarjenega premoženja, podatki Svetovne banke med drugim kažejo, da se upadanje stopnje revščine upočasnjuje, kar zbuja zaskrbljenost glede doseganja cilja, da bo do leta 2030 svetovna revščina dokončno izkoreninjena.

Še bolj v nebo vpijoči sta tudi dejstvi, da v podsaharski Afriki ekstremna revščina med prebivalstvom narašča in da je skoraj polovica svetovne populacije brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi raziskave Mednarodnega denarnega sklada (IMF) kažejo, da je globalizacija povzročila ’znatno povečanje neenakosti’. Simptom zelo neenakopravne gospodarske tekme so tudi podnebne spremembe, v kateri bogati posamezniki izkoriščajo okolje za zasebne dobičke.   

Ko je govora o razlogih za poglabljajočo vrzel med bogatimi in revnimi, Winnie Byanyima, direktorica organizacije Oxfam International izpostavi, da se najbogatejša gospodinjstva in korporacije že predolgo časa izogibajo plačevanju pravičnega deleža davkov, hkrati pa ovirajo tudi implementacijo novih reform. Ekstremna neenakost je izven nadzora, zato zgolj govorjenje o tem ni dovolj. “Vse to so posledice političnih odločitev, ki so jih sprejele vlade, torej da bogati ne bodo  plačevali pravičen delež davkov. Posledično tako ne prispevajo dovolj denarja za zdravstvo, šolstvo ipd. Mi ne želimo, da predstavniki vlade in kapitala samo govorijo, ampak da podjetja plačajo pravičen delež davkov. Tudi pri IMF poudarjajo, da možnosti za takšen korak so,” je poudarila.

"V organizaciji delamo z delavci v Bangladešu. Tam ženska, ki šiva oblačila za trgovsko verigo H&M, zasluži 4 dolarje na dan. In vedno je v dolgovih. Ko zboli, ostane brez plačila. Ko je noseča, jo odpustijo. V ZDA delamo z delavkami v perutninskih obratih. Dolores in njene sodelavke so primorane med delom nositi plenice, saj jim ne dovolijo iti niti na stranišče," pa je s primeroma ponazorila realnost poslovnega modela, ki še naprej maksimizira dobičke delničarjem, goljufa navadne ljudi vzdolž celotne preskrbovalne verige, škoduje skupnostim in nato za slednje ne prispeva pravičnega deleža davkov. Ljudje, ki vodijo ta podjetja, so ustvarili luknje v celotnem davčnem sistemu. Ta jim omogoča, da na leto 170 milijard ameriških dolarjev konča v zunanjih davčnih oazah.

'Kultura privilegijev, ki naturalizira neenakost'

Da gresta enakost in razvoj z roko v roki, poudarja Alicia Barcena Ibarra, generalna sekretarka ekonomske komisije za Latinsko Ameriko in Karibe pri Združenih narodih. "Enakost je predpogoj za uspešen razoj. Tega kompromisa, da če imaš enakost, na drugi strani nimaš učinkovitosti ter obratno, ni več. Če ni zagotovljene enakosti, bodo gospodarstva neučinkovita. Neenakost ustvarja ovire pri dokončanju izobraževanja in zagotavljanju zdravstvenega varstva v ključnih letih življenja." Največje razlike med bogatimi in revnimi so po njenih besedah prav v državah Latinske Amerike, čeprav ne gre za najrevnejšo regijo na svetu.

V Mehiki, denimo, ima zgolj 20 odstotkov prebivalstva v lasti 80 odstotkov finančnih sredstev. Ti lobirajo za to, da se izmikajo plačevanju davkov. “Temu pravimo kultura privilegijev, ki naturalizira neenakost,” je izpostavila. Posledice te ‘kulture’ se kažejo tudi v konkretnih številkah. Zaradi načrtnega izogibanja davkov države Latinske Amerike in Karibov vsako leto ostanejo brez 250 milijard dolarjev. Nekaj manj kot sedem odstotkov BDP-ja gre torej dejansko iz regije. Če bi se zoperstavili temu, bi lahko mladim zagotovili nek osnovni dohodek, poudarja Barcena Ibarra. “Ob tem, da razmišljamo o prihodnjih generacijah delavcev, moramo graditi tudi zmogljivosti tistih, ki jih imamo danes. Šele potem lahko govorimo o finančni vključenosti. Sprejeti moramo nekatere konkretne ukrepe, pri tem pa potrebujemo podporo zasebnega sektorja. Ta mora zagotoviti fiskalni in moralni prispevek.”

Na očitke, da se v razpravah o boju zoper poglabljajočo se neenakost osredotočajo samo na pravičnejši sistem plačevanja davkov, ob tem pa ne namenijo niti besede temu, kako lahko napredek dosežemo mimo tega, Byanyima odgovarja, da "ne govorijo samo o davkih, ampak o tem, da moramo dobiti pošteno obdavčenje. Tudi Bill Gates pravi, da je najpomembnejša odgovornost bogatih, da plačajo pravičen delež".

Pozabljamo na kakovost delovnih mest

Navkljub temu, da se številne države srečujejo z nizkimi stopnjami brezposelnosti, pa je treba poudariti, da je zelo pomembna tudi kakovost the delovnih mest. "Pred kratkim sem vozniku taksija v Nirobiju za vožnjo plačala dva ameriška dolarja. Vprašala sem ga, koliko od tega zneska dobi on. Povedal je, da 20 odstotkov zneska gre globalnemu podjetju, ostanek pa mora deliti z lastnikom taksija. Realnost je, da skupaj s še tremi vozniki najemajo eno sobo in se izmenjujejo za spanje. In to so delovna mesta, o katerih nam govorijo? Ta dela niso dostojanstvena. Delavci nimajo več nobenega glasu. Ni jim dovoljeno, da se povezujejo znotraj sindikatov in pogajajo za višino plače. Zato mi ne govorite o nizkih stopnjah brezposelnosti. Ne štejete pravih stvari, ne štejete ljudi, ki so deležni dostojanstva, ampak izkoriščane ljudi," je bila ostra sogovornica. 

In kakšni so dejanski stroški zagotavljanja enakosti? Po mnenju nekaterih govorimo zgolj o stroških zagotavljanja terciarnega izobraževanja in univerzalnega dostopa do zdravstvenega varstva. V določenih delih sveta pa strošek enakosti pomeni tudi dvig osnovih dogodkov ljudi, da bi ti zaslužili toliko, da bi se dvignili vsaj nad prag revščine. Pri razpravi o prihodnji poti globalizacije mora biti manjši kmetovalec iz Kenije cenjen prav toliko kot korporativni direktor z Manhattana, opozarjajo predstavniki civilne družbe. Za obvladovanje globalizacije 4.0 pa bo nujno potrebno tudi odgovorno in drzno vodenje s strani nacionalnih vlad, namesto da "zgolj poskušajo upravljati z jezo državljanov, morajo razumeti in obravnavati temeljne vzroke za njihovo nezadovoljstvo".