Kam so po Escobarjevi smrti izginili njegovi milijoni?

Pablo Escobar, tretji od sedmih otrok revnega kmeta in učiteljice, je od majhnih nog sanjal, da bo nekoč postal predsednik Kolumbije. V kriminal je zapadel že v najstniških letih – prodajal je lažne diplome, kradel avdio in video opremo, nagrobnike s pokopališč in avtomobile, zaradi česar so ga leta 1974, pri 25 letih, prvič aretirali. Kratek čas je obiskoval fakulteto, diplomiral ni nikoli. Začel je preprodajati droge in se sredi 70 let pridružil kriminalni združbi, ki je prerasla v narko kartel Medellin.

Vzdevek "kralj kokaina" se ga ni prijel brez razloga. V osemdesetih letih, na višku moči, je omenjeni kartel bdel nad proizvodnjo in prodajo 80 odstotkov vsega kokaina, ki so ga iz Kolumbije pretihotapili v ZDA. 15 ton vsak dan.

Zaslužili so 70 milijonov dolarjev (62,5 milijona evrov) na dan, 420 milijonov dolarjev (375 milijonov evrov) na teden.

2.200 evrov na mesec samo za elastike, ki so skupaj držale denar

"Zaslužili smo toliko denarja, da smo vsako leto morali odpisati deset odstotkov, ker so ga pogrizle podgane, ga je poškodovala voda ali se je preprosto izgubil med transportom. 2.500 dolarjev na mesec smo porabili samo za elastike, ki so skupaj držale zavojčke denarja. Hodili smo na počitnice v Las Vegas in večerjali s Frankom Sinatro!" Tako v knjigi The Accountant’s Story: Inside the Violent World of the Medellin Cartel (Zgodba računovodje: znotraj nasilnega sveta kartela Medellin) razkriva Pablov brat Roberto – edini, ki mu je Pablo zaupal finance.

Denar je pritekal hitreje, kot ga je "el Patron" lahko zapravljal. Da je lahko prevažal ves denar, ki ga je zaslužil, je moral kupiti večje letalo, film o Jamesu Bondu pa ga je navdihnil, da je poleg letal in helikopterjev za tihotapljenje kokaina uporabljal celo podmornice. Kolumbijske banke se umazanega denarja niso hotele dotakniti, zato ga je Escobar nekaj shranil na švicarske račune, katerih številke je vedel samo on, preostali denar in zlate palice pa so njegovi možje skrivali na varna mesta – zakopavali so ga na poljih in v džungli ter ga trpali v luknje na stenah in tleh stanovanj.

"Največji glavobol mi je povzročalo skrivanje denarja. Izumil sem sistem predalčkov, majhnih skrivališč v stenah hiš in stanovanj – v enem od njih je bilo lahko skritih pet milijonov gotovine. Na različnih kmetijah smo denar zakopavali v plastičnih vrečah in smetnjakih, za katere nihče ni vedel," še piše Roberto.

Razkošno življenje: žirafe, sloni in povodni konji kar na domačem vrtu

Revija Forbes je Escobarja kar sedem let zapored (med 1987 in 1993) uvrstila na lestvico najbogatejših ljudi na svetu, leta 1989 je zasedel sedmo mesto.

Ker je bil ves denar pridobljen nelegalno, ni bil prijavljen in obdavčen, uradnih številk ni, vse ocene njegovega premoženja so grobe in temeljijo na pričevanjih njegovih nekdanjih sodelavcev, članov narko kartela in policistov pod krinko. Po dostopnih podatkih je bilo njegovo premoženje v zgodnjih 90. letih ocenjeno na 30 milijard dolarjev (26,7 milijona evrov). Če bi bil še živ, bi bil Pablo Escobar danes najbogatejši človek na svetu.

Posledično je seveda živel razkošno – kupoval je posestva, nepremičnine, avtomobile, zasebna letala, obleke in prirejal ekstravagantne zabave. Na posestvu, velikem 20 kvadratnih kilometrov, je zgradil haciendo Napoles z jezerom, vrtom s skulpturami ogromnih dinozavrov in celo živalskim vrtom, v katerem so bivali sloni, žirafe, eksotične ptice in povodni konji. "Bilo je, kot bi živeli v Disneylandu! Žirafe, sloni, motorji … lahko smo počeli ogromno stvari in zapravljali veliko denarja," je v knjigi z naslovom Pablo Escobar, moj oče pozneje zapisal njegov sin Juan Pablo.

Blizu Medellina je imel vilo, ki jo je poimenoval po hčerki – "La Manuela", dve vili je imel tudi na Floridi, na karibskem otočku Isla Grande pa je stala ogromna počitniška hiša z velikim bazenom in heliportom.

Za nekatere morilec, za druge heroj

Ne preseneča, da so šle ogromne količine njegovega denarja za podkupnine javnim uslužbencem. The New York Times poroča, da je Escobar financiral kampanjo kolumbijskega predsednika Ernesta Samperja. Dogovorila naj bi se, da bo preprodajalcem skrajšal kazni. Quid pro quo, Pablo je v njegovo kampanjo vložil na milijone dolarjev.

Ljudje so Escobarja oboževali, ker je naredil ogromno za svojo lokalno skupnost  v Medellinu. Zgradil je "barrio Escobar" – tisočim družinam, ki so prej živele v revni soseski, je postavil domove. Gradil jim je hiše, zavetišča za brezdomce, nogometne stadione, šole, bolnišnice, plačeval je celo za njihovo zdravstveno oskrbo.

Ker je svoje bogastvo delil z revnimi, se ga je hitro prijel vzdevek Robin Hood. Za ohranjanje te podobe je namenil veliko denarja, še pomembneje pa si je s tem kupoval zvestobo ljudi, ki so iz hvaležnosti postali njegovi osebni varnostniki in špijuni. Skrbeli so, da je v osrčju mesta lahko nemoteno skrival droge, denar in orožje.

Ker je hčerko zeblo, je zakuril dva milijona dolarjev

Ko je bil star 26 let, se je poročil z enajst let mlajšo Mario Victorio Henao, ki je imela tedaj le 15 let. Rodila sta se jima dva otroka – Juan Pablo in Manuela.

Pablo Escobar je bil moški, ki je svojo ženo varal s številnimi ženskami, a zapustil je ni nikoli. Roberto je povedal, da je bila Maria edina ženska, ki jo je zares ljubil, njegova "duša dvojčica". "Bil je pozoren in prijazen. Izjemen ljubimec. Zaljubila sem se v njegovo željo pomagati ljudem in njegovo sočutje v stiskah. Vozil me je na kraje, kjer je želel graditi šole za revne. Vedno je bil kavalir," je nekoč o Pablu povedala Maria. Poročena sta bila 17 let, ves ta čas mu je stala ob strani in vztrajala, da o njegovih umazanih poslih ni vedela ničesar.

Pablo je bil za svojo družino pripravljen narediti vse. Ko so se proti koncu skrivali v prazni hiši in je njegovo hčerko zeblo, je brez pomisleka zažgal dva milijona dolarjev, da bi jo ogrel. Nekoč, ko ga je vprašala, koliko je milijarda dolarjev, naj bi ji odgovoril: "Toliko, kot so vredne tvoje oči, princeska." Pablo naj bi eno od svojih ljubic tudi prisilil v splav, ker je Manueli obljubil, da bo ona njegov zadnji otrok.

Ubil naj bi več kot 3000 ljudi

Od majhnih nog je Pablo sanjal, da bo postal kolumbijski predsednik, leta 1982  je bil celo izvoljen za nadomestnega člana kolumbijskega kongresa, a le dve leti pozneje je moral odstopiti, ko je pravosodni minister razkrinkal pravi izvor njegovega premoženja.

Ko je spoznal, da ne bi nikoli postal predsednik, ZDA pa so si na vso moč prizadevale za njegovo izročitev, je pokazal svoj bes. Omenjeni minister je bil pozneje umorjen, enako tudi trije predsedniški kandidati, državni tožilci, sodniki in več kot tisoč policistov.

Vsega skupaj naj bi Escobar (lastnoročno in prek svojih plačancev) ubil več kot 3000 ljudi – policiste, vojake, prostitutke, novinarje in ljudi, ki so ga izdali, ker so postali policijski informatorji. Odgovoren naj bi bil za razstrelitev kolumbijskega letala leta 1989, pri čemer je umrlo več kot sto ljudi. Trupel, ki so ostala za njim in njegovimi plačanci, je bilo toliko, da mestne mrtvašnice niso imele dovolj prostora zanje.

Sčasoma je strah ljudi postal tako velik, da se je javnost obrnila proti njemu, hrbet so mu začeli obračati tudi sodelavci in drugi preprodajalci drog.

Zgradil si je luksuzni zapor – Katedralo

Leta 1991 se je s kolumbijsko vlado pogodil, da ga ne bo izročila ZDA, če se preda in gre za pet let v zapor. Pogoje je postavil sam – nad Medellinom je zgradil luksuzni zapor, ki ga je poimenoval La Catedral (Katedrala). V njem so bili nočni klub, igralnica, wellness, na vrtu pa nogometno igrišče, prostor za žar in piknike, terasa, ogromna hiša za punčke in slap. V zaporu, ki so mu rekli tudi "hotel Escobar" in "club Medellín", je imel teleskop, s katerim je med telefonskim pogovorom s hčerko lahko gledal rezidenco, v kateri je živela.

Paznike v zaporu je izbral sam. Še naprej je lahko vodil posle kartela in sprejemal obiske. Poleg tega se kolumbijske oblasti zaporu niso smele približati na pet kilometrov.

A če je kolumbijska vlada zamižala na eno oko pri preprodaji drog, je dogovor padel v vodo, ko so izvedeli, da je Escobar mučil in ubil štiri svoje paznike v Katedrali. Po letu dni so ga hoteli premestiti v običajni zapor, zato je pobegnil. Po nekaterih informacijah je preprosto odkorakal iz Katedrale skozi zadnji izhod, mimo kolumbijske vojske, ki jo je obkrožala.

Večna enigma: so ga ubili ali je storil samomor?

Vse odtlej je bil na begu. 2. decembra 1993, dan po njegovem 44. rojstnem dnevu, je kolumbijska policija prestregla Escobarjev telefonski klic družini in sled jih je peljala v eno od hiš v soseski Los Olivos pri Medellinu. Escobar je pred policijo skupaj z enim od svojih varnostnikov pobegnil kar po strehah hiš. Policija je streljala nanju in oba ubila. Escobar je bil ustreljen v trup in nogo, smrtni strel pa mu je šel skozi uho.

Vse do danes ni bilo nikoli ugotovljeno oz. dokazano, kdo je Escobarju pravzaprav zadal usodni strel, pojavljajo se celo špekulacije, da ga sploh niso ubili, pač pa je storil samomor. Njegova brata Roberto in Fernando trdita, da je ves čas govoril, da se bo – raje, kot da bi se pustil ujeti – sam ubil s strelom skozi uho. Tudi njegov sin je v svoji knjigi zapisal, da mu je oče stalno govoril: "Od 15 krogel v pištoli jih je 14 za tvoje sovražnike in ena zate."

Escobarjevega pogreba se je udeležilo več kot 25.000 ljudi.

Lokacije s skritim denarjem je odnesel s seboj v grob

Preden je neslavno mrtev obležal na strehi ene od hiš, je Escobar skril milijone, morda celo milijarde, ki jih je zaslužil. Na neki točki je bila v Kolumbiji v kovinskih škatlah ali plastičnih vrečkah zakopana petina vseh obstoječih bankovcev v vrednosti 100 dolarjev, poroča Daily Mirror.

Največ denarja naj bi zakopal v okolici svojih številnih domov v Kolumbiji, Mehiki in na Floridi. Ljudi, ki so mu pomagali skrivati denar, je pogosto ubil, ter na tak način ohranil skrivnost.

In če mislite, da je izdelal kakšen zemljevid ali seznam lokacij skritega denarja, se motite. Vse kaže, da je Pablo informacije o lokacijah hranil v glavi, nato pa jih je odnesel s seboj v grob.

Na lov za Escobarjevimi milijoni: 'Mrtveci ne govorijo'

Kolumbijska vlada je doslej našla le 86 milijonov evrov pogrešanega denarja. Več kot desetkrat toliko naj bi ga bilo še zakopanega.

Zgodbe o zakopanem denarju tako še danes v Kolumbijo privabljajo lovce na zaklade, ki v slogu Indiane Jonesa iščejo izgubljeni plen. Vsake toliko časa v medije pride zgodba, da je kdo dejansko kaj našel. Kolumbijski časopis El Espectator je na primer objavil nekaj fotografij najdenega denarja, med njimi 4,6 milijona evrov, ki so jih novembra 1989 našli v pločevinkah. Naslednje leto so našli 28 milijonov evrov in 150 kilogramov zlatih palic. Leta 2009 so v džungli, kjer je Escobar postavil prostore za pridelavo kokaina, našli 5,7 milijona evrov, še 11,5 jih je bilo v njegovi haciendi. Pred štirimi leti so poročali, da je kmet Jose Mariena Cartolos na svoji plantaži oljk našel na stotine sodov, v katerih je bilo 520 milijonov evrov. Predal jih je policiji.

"To ni urbana legenda. Vemo, da je Escobar skupaj s svojimi plačanci denar skrival v plastične vrečke in ga zakopaval ali skrival v jamah. Nato je te ljudi ubil, da nihče – razen njega – ni poznal lokacij," je povedal nekdanji agent DEA Steve Murphy. "Mrtveci namreč ne morejo govoriti."

Iskanje tega denarja pa ni mačji kašelj. Skavta, ki je septembra 2017 v Mehiki pregledoval lokacije za snemanje nadaljevanke Narcos, so ustrelili. To je bilo jasno sporočilo Netflixu, naj serije ne snema v Mehiki in Kolumbiji.

Na lov za Escobarjevimi milijoni sta se za potrebe dokumentarnega filma podala tudi dva nekdanja CIA agenta Doug Laux in Ben Smith. Sestala sta se z Escobarjevimi najbližjimi sodelavci, med drugim tudi z njegovo sestro Luz Mario, ki se že desetletja tudi odkupiti za bratove grehe tako, da na grobovih njegovih žrtev pušča pisma in opravičila, s plačancem "Popeyem" Vasquezom ter z Juanom Estebanom ("The Scorpionom"), ki zdaj vodi barrio Escobar. Vsi so potrdili, da so bile v praznih hišah in na posestvu skrite ogromne količine denarja.

"Dokazi o tem so bili najdeni – plastični sodi, polni denarja, zlato, orožje, dragulji, nakit … Čisti sijaj," je opisal Laux. "To je le drobec njegovega bogastva. Denar mu ni mogel kar ležati povsod, zato ga je zakopal ali skril v hiše in na posesti ljudi, ki jim je zaupal," je še povedal, a je hkrati opozoril: iskanje Pablovega denarja v Kolumbiji je drezanje v osje gnezdo! "Obstaja velika verjetnost, da boste ubiti. Moški, kot je Scorpion, ta denar verjetno iščejo že 30 let!"

Kje je družina Escobar danes?

Presenetljivo je, da Pablo po smrti svojima otrokoma ni zapustil ničesar. Sin Juan Pablo (ki si je pozneje spremenil ime v Sebastian Marroqui­n) je v intervjuju za CNN pojasnil, da je šla po očetovi smrti večina njihovega imetja – posesti, hiše, avtomobili ... kolumbijski vladi.

Vladi naj bi ga pozneje zasegla kartel, ki je po Escobarjevi smrti prevzel nadzor – Cali kartel, in vigilantska skupina Los Pepes (People Persecuted by Pablo Escobar), ki so jo rivali izoblikovali prav z namenom uničiti kartel Medellin. Ker so pomagali zrušiti narko kralja, so zahtevali svoj delež. Prav tako so si prilastili precej skritega denarja. Kje so skrivališča, so jim povedali člani medellinskega kartela, ki so po Pablovi smrti prestopili k njim. Tudi ljudje, ki so delali za Pabla, in niso prestopili, so vzeli denar. Verjetno so menili, da jim šef dolguje nekaj plačil.

Sebastian v svoji knjigi razkrije tudi, kako težko je bilo življenje po očetovi smrti. Ko jih ne on in ne kartel nista več ščitila, je družina kupila celotno nadstropje hotela, da nihče drug tam ni mogel najeti sobe. Vlada jim je priskrbela stražarje, ki so jih ščitili pred Pablovimi sovražniki. A to je kmalu postalo predrago, saj so tudi stražarji od družine zahtevali plačila. Sredstva so začela kopneti, zato je Sebastian prosil teto, naj gre v enega od skrivališč, v katerem naj bi bilo pet milijonov evrov. Ugotovila je, da denarja ni več.

Kmalu zatem je Pablova soproga skupaj z otrokoma zapustila državo. Kot poroča BBC, so se eno leto selili iz države v državo, po dveh zavrnjenih prošnjah za azil v Nemčiji in Mozambiku pa so jim ga vendarle odobrili v Argentini. Spremenili so si imena in v Buenos Airesu zdaj živijo umirjeno življenje, stran od oči javnosti.