"Počaščen sem, da lahko služim Evropski uniji. Vesel, ponosen in počaščen sem tudi, da ste me podprli," je neposredno po izvolitvi poslancem dejal Barroso, ki ga je na položaj sicer soglasno predlagal Evropski svet, to so voditelji EU, na vrhu konec junija v Bruslju. Barroso - poslanci so ga morali na razglasitvi rezultatov čakati debelih šest minut, ker je zašel na poti po parlamentarnih hodnikih v dvorano - je tudi obljubil, da bo 'nekdo, ki gradi mostove', saj bo povezava le tako dobila potrebno dinamiko za pot naprej. "Sodeloval bom z vsemi," je tudi napovedal Barosso, "Da bomo uresničili našo skupno vizijo Evrope".
'Z delom bom začel jutri'
Konkretneje bo sicer svoj program Barroso predstavil šele v začetku leta 2005, zdaj pa se bo najprej lotil sestavljanja svoje nove ekipe. "Z delom bom začel jutri, komisija in razdelitev portfeljev pa bosta znani najkasneje v tednu, ki se začne 23. avgusta," je napovedal. "Razdelitev resorjev bo moja odločitev," je Barroso znova zavrnil pritiske države članic. "Delil jih bom po sposobnostih kandidatov, ne nacionalni pripadnosti," je tudi dejal in države članice pozval, naj mu za komisarje predložijo 'močne osebnosti z jasnimi evropskimi prepričanji'.
Le na tak način bo komisija močna in neodvisna, kar je tudi v interesu držav članic, je poudaril. Dokončne odločitve o strukturi oziroma organizaciji komisije pa Barroso, kot je dejal, še ni sprejel. "V njej ne bo enega, temveč 24 superkomisarjev," je sicer dejal ter znova poudaril, da je proti komisarjem 'prve in druge kategorije'. "Tudi če bo kdo imel bolj koordinativno vlogo, ne bo nobene hierarhije, veljajo bo načelo kolegialnosti," je nadalje dejal in še napovedal, da bodo v nasprotju z aktualno prakso v Bruslju vsi komisarji delali na samem sedežu Evropske komisije, v palači Berlaymont.
Sicer pa je Barroso tudi jasno izjavil, da želi v svoji prihodnji ekipi med 24 komisarji najmanj osem komisark.
Zanikal je namige o nekarizmatičnosti
Jose Manuel Barroso, ki ga je danes Evropski parlament (EP) potrdil na položaj predsednika Evropske komisije (EK) in bo 1. novembra letos nasledil Italijana Romana Prodija, se zaveda, da so ga voditelji Evropske unije izbrali zato, ker se niso mogli zediniti o nikomer drugem, a se kritike ne boji.
Velja za prepričanega Evropejca, ki je hkrati privržen tudi čezatlantskim odnosom. V zaslišanjih pred člani EP je s svojim znanjem, še bolj pa s poznavanjem jezikov - poleg portugalščine obvlada še angleščino, francoščino in španščino - pokazal zelo pozitivno sliko in skušal ovreči namigovanja, da je bil predlagan zato, ker ga drugi vidijo kot pohlevno, šibko in nekarizmatično osebnost.
Od skrajne levice do desne sredine
Čeprav je danes pripadnik desnosredinske socialdemokratske stranke, je zanimivo, da je Barroso, rojen 23. marca 1956 v Lizboni, politično kariero začel pri skrajni levici; po revoluciji leta 1974, ki je strmoglavila režim diktatorja Salazarja, se je kot študent prava pridružil enemu izmed najbolj radikalnih gibanj, maoističnemu gibanju MRPP, vendar pa ta "epizoda" v njegovih uradnih biografijah ni omenjena.
Leta 1985 je prvič postal poslanec portugalskega parlamenta, kamor je bil znova izvoljen na vseh naslednjih volitvah. Leta 1992 je s komaj 36 leti postal portugalski zunanji minister, že prej, pri 29 letih pa je bil tudi državni sekretar na notranjem ministrstvu. Njegov vzpon v portugalski politiki in v lastni stranki je bil hiter - vodenje slednje je npr. prevzel leta 1999. Po šestih letih, ki jih je prebil v opoziciji, je marca leta 2002 na predčasnih volitvah, ki jih je sprožil odstop dotedanjega socialističnega premiera Antonia Guterresa, prevzel še krmilo vlade.
Ovire na poti v Bruselj
Analitiki so kot oviro na poti k njegovemu imenovanju na bruseljski položaj omenjali dejanje izpred leta dni - spomladi 2003 je namreč na Azorih gostil ameriškega predsednika Georgea Busha, britanskega premiera Tonyja Blaira in nekdanjega španskega premiera Joseja Mario Aznarja na posvetih pred vojno v Iraku. A nova španska vlada socialista Joseja Luisa Zapatera, ki do Iraka vodi drugačno politiko, se je odločila azorski vrh spregledati in Barossa podpreti. Podobno se v zadevo, vsaj naglas, nista spuščali Nemčija in Francija, najostrejši evropski nasprotnici vojne v Iraku.
Za okrepitev Unije
Barroso je pristaš okrepljene Evrope, zlasti na področju obrambe, svojo državo pa želi postaviti v osrčje evropske strukture in tudi v tem kontekstu je moč razumeti njegovo podporo ZDA v iraškem sporu v imenu čezatlantske solidarnosti.
V razpravah o evropski ustavni pogodbi je branil predvsem načelo enakosti članic unije, medtem ko se ni nikoli odkrito postavil bodisi na stran večjih članic (Francije, Nemčije in Velike Britanije) oziroma Poljske in Španije, ki sta imeli največ pripomb na predlagani sistem sprejemanja odločitev z dvojno večino.
V bojazni pred marginalizacijo Portugalske ob širitvi EU z desetimi novimi članicami, je Barroso sistematično obiskoval in negoval stike s prestolnicami "nove Evrope".
