Dejanski izid drugega kroga predsedniških volitev in prave preference volilcev pa bodo znani šele na junijskih parlamentarnih volitvah, še meni večina evropskih časnikov.
Liberation: Jacques Chirac je bil ponovno izvoljen, tu pa se njegov talent tudi konča. Na referendumu je zanj glasovala veličastna večina Francozov, česar še sam ni pričakoval. Na tem improviziranem referendumu pa so pravzaprav zmagali Francozi. Predsedniški položaj je s tem še nekoliko bolj oslabel, čeprav je levica množično volila za Chiraca. Ta odločilni krog volitev potrjuje nov trend od prve "kohabitacije" - predsedniške volitve niso več odločilno glasovanje. Parlamentarne volitve bodo namreč tiste, ki bodo pokazale resnično moč predsednika države. 16. junija bodo postavljena nova pravila igre.
Le Figaro: Ne trdimo, da predsednik ni predsednik vseh Francozov, a njegovi nasprotniki bodo trdili, da je njegov nedeljski rezultat najprej rezultat plebiscita za republiko in mu bodo poskušali onemogočiti jasne politične odločitve v upanju, da bo Francija ostala brez koherentne, združene večine.
L'Humanite: Francija je zavrgla sovraštvo, ampak sedaj je potrebno še zatreti skrajno desnico in ultraliberalizem. Desnico bo treba potolči tudi na parlamentarnih volitvah.
Financial Times: Francoski predsednik bo iz zmage nedvomno poskušal kovati dobiček in ob tem dokazati svoja prizadevanja za pravico in zakon, da bi tudi v parlamentu ustvaril večinsko desnico. Za zaprtega politika bi bilo nedvomno dobro, če bi v parlamentu dobil podporo za svoja stališča. Toda Chirac je doslej storil le malo, da bi si tovrstno podporo zaslužil. Povsem verjetno je, da ga bodo volilci še kaznovali in obsodili še na eno "kohabitacijo" z levo vlado.
Times: Drugi krog predsedniških volitev je za Nacionalno fronto in njenega voditelja bolj kazen kot pa referendum. To pa Chiracu še ne podeljuje najboljšega mandata. S tem, ko se je predstavljal kot oče naroda in ko je bil izvoljen s podporo velike koalicije skupaj z levico, je predsednik na teh volitvah dejansko zmagal bolj kot neke vrste kralj kot pa konvencionalen politik. Predsednik bi lahko zagrešil usodno napako, če se bo zadovoljil le z zavijanjem v francosko zastavo in če bo volilcem ponujal le prazne floskule.
Corriere della Sera: Kariero Jacquesa Chiraca sestavlja vrsta uspehov, napak, izgubljenih bitk in zmagovitih povračil. Usoda mu je pomagala tudi tokrat. Njegova nedeljska zmaga pa je vsekakor le začasna. Da ugotovi, koliko volilcev je dejansko njegovih, bo moral počakati do parlamentarnih volitev. Igra prave moči se bo odigrala junija, ko bodo Francozi volili poslance nacionalne skupščine in določevali koalicijo, katere vlade si želijo. Če bodo zmagali golisti in njihovi zavezniki, bo imel Chirac večino in se bo lahko označil za zmagovalca. Če pa levica, ki se je podučila iz napak preteklih tednov, najde voditelja in si ponovno pridobi zaupanje volilcev, bo Chirac ponovno postal polovični predsednik.
Die Presse: Francozi niso imeli izbire. Morali so se odločiti proti skurilnemu gostilniškemu politiku. Jean-Marie Le Penu med obema krogoma predsedniških volitev ni uspelo prepričati skoraj nobenega novega volilca. Ob stvarnem pogledu na dejstva človek ugotovi, da Le Pen ni prepričal niti vsakega petega Francoza. Izkazal se je za napihnjeno strašilo, ki za cenenimi frazami in zastarelo retoriko nima konsistentnega programa. Seveda pa je za Francijo deprimirajoče, da je edini kandidat, ki je bil zmožen dobiti večino, tako skorumpiran in iztrošen politik, kot je Jacques Chirac, ki nič manj ne mlati prazne slame kot Le Pen.