Italijanski Le Figaro piše, da hoče Amerika vojno v Iraku zaradi nafte, Rusi in Kitajci pa so resolucijo podprli zato, ker želijo imeti proste roke pri svojih posegih v Čečeniji oziroma Tibetu. Bo po Iraku torej prišel spet nov "grešni kozel"? Kljub vsemu pa je podpora ZDA praktično nujna, saj že skoraj vsakdanji teroristični napadi na najrazličnejših koncih sveta dokazujejo, da je vojna postala globalna, da se pojavlja v vseh mogočih oblikah in da je trajna.
Francoski Liberation meni, da so skriti prijatelji Sadama Huseina, fundamentalistični pacifisti in privrženci iracionalnega anti-amerikanizma obupani in glasno grajajo petkovo glasovanje Francije v Varnostnem svetu. Vendar pa je napačno domnevati, da se je Francija v New Yorku uklonila pritiskom ZDA. Ameriški vojne željni politiki so še avgusta zahtevali enostranski napad na Bagdad po načelu "udari prvi" in strmoglavljenje iraškega režima. S tokratno resolucijo, ki daje Huseinu, če bo ta pripravljen sodelovati z mednarodnimi inšpektorji ZN, še eno možnost, pa ZDA po mnenju francoskega časnika niso pridobile nič.
Britanski The Times piše, da je to, v kar je moral privoliti Washington, le majhna žrtev. To je zmaga za ameriško diplomacijo, velik del zanjo pa gre pripisati neizprosni odločenosti Busheve administracije. Resolucija določa zelo strog časovni načrt, še piše The Times.
Britanski Financial Times meni, da je varnostni svet s petkovim glasovanjem, s katerim je dal Iraku zadnjo možnost za razorožitev pod grožnjo z vojno, ZDA prinesel bleščečo zmago. Resolucija odseva vztrajanje Francije po dvostopenjskem procesu, ki bo varnostnemu svet omogočil odločanje, ali je Irak kršil ali ne svoje obveznosti. A s tem resolucija ZDA ne sili v čakanje na drugo resolucijo, preden bi nad Irak poslale svoja letala.
Avstrijski Presse meni, da je soglasno sprejetje resolucije, na katerega je bilo sicer potrebno čakati več tednov, očiten znak, da tudi dosedanji prijatelji Iraka počasi izgubljajo potrpljenje. Sprejeta resolucija je kompromis, ki ne pomeni takojšnje vojne, za katero navijajo ZDA, ampak daje Sadamu Huseinu priložnost, da dokaže svojo pripravljenost sodelovati z mednarodno skupnostjo. Presenetljivo je, da je bila resolucija sprejeta soglasno. Možno je sicer, da sta Rusija in Kitajska tokrat molčali zaradi ameriških obljub o podobnih "protiuslugah", da pa se je strinjala tudi Francija, do sedaj velika zagovornica Bagdada, je očiten znak, da je Husein v stiski.
