FOTO: Danes je prijateljica človeka, ki ji je pred 20 leti zmaličil telo. On: Ko sem ubil prvo družino, sem se navadil

Ona je v grozljivem pokolu izgubila dojenčico in desno roko, na njenem obrazu je globoka brazgotina. On je bil tisti, ki je vihtel mačeto.

20 let kasneje sta Emmanuel Ndayisaba in Alice Mukarurinda prijatelja. Ona je blagajničarka, on pa podpredsednik skupine, ki v Ruandi gradi preproste opečnate hišice za ljudi, ki so pred 20 leti preživeli genocid, ki je za vedno zaznamoval njihovo domovino.

Dve desetletji potem, ko je v 100 dni dolgem morilskem pohodu Hutujcev, umrlo skoraj milijon Tutsijev, je zgodba o Ruandi zgodba o etničnem nasilju, ekstremni krivdi in - vsaj do neke mere – tudi zgodba o odpuščanju.

Ruanda se vo tragedije spominjala ves teden. Kljub temu, da ima pokol natančen datum začetka, pa je bil izbruh nasilja pravzaprav le višek desetletij dolgega sovražnega govora, diskriminacije, sovražne propagande in urjenja čet smrti. Večinski Hutujci so manjšinske Tutsije sovražili predvsem zaradi večjega bogastva in nekdanjega vpliva.

"Vsakič, ko pogledam svojo roko, se spomnim, kaj se je zgodilo," pravi Alice. Danes mati petih otrok ima na mestu, kjer ji je Emmanuel odsekal roko, še vedno globoko brazgotino. Med pogovorom z novinarjem AP sedita dovolj skupaj, da se njegova roka občasno dotakne njenega štrclja.

Za Alice, pripadnico Tutsijev, se je genocid začel že mnogo pred "uradnim" začetkom. Leta 1992, ko se je njena družina v strahu prvič zatekla v cerkev, Hutujci pa so začeli kopičiti mačete. Gorele so hiše in avtomobili.

Vodje Hutujcev so sestavili seznam Tutsijev, ki jih je treba ubiti, pripravljali so zborovanja, na katerih so ljudi "poučevali" o tem, kako "grozni" ljudje so Tutsiji. Njihovo zlo sporočilo je doseglo tudi Emmanuela.

"Ko sem ubil prvo družino, sem se počutil grozno. Potem sem se navadil"

Situacija je do konca eksplodirala, ko je bilo 6. aprila 1994 sestreljeno letalo ruandskega predsednika. Hutujci so se znesli nad Tutsiji, ki so se pognali v beg in preplavili vas, kjer je živela Alice.

Tri dni kasneje je "duhovni vodja" takrat 23-letnemu Emmanuelu dejal, da ima zanj "delo". Odpeljal ga je v dom družine Tutsijev in mu ukazal, da uporabi mačeto. Fant, ki je nekoč pel v cerkvenem zboru, ni pred tem še nikoli ubijal. A tistega dne je v tisti hiši ubil 14 ljudi. Naslednji dan je srečal zdravnika, ki je pripadal Tutsijem in ga ubil. Istega dne je ubil še dve ženski in otroka.

"Ko sem ubil prvo družino, sem se počutil grozno. Potem sem se navadil. Dejali so mi, da so Tutsiji slabi ljudje in verjel sem jim. Po prvi družini sem verjel, da ubijam sovražnike, ki morajo umreti," priznava Emmanuel.

V tem času se je Alicina družina spet zatekla v cerkev, kjer so varno zatočišče našli že v preteklosti. A so Hutujci tokrat na zgradbo vrgli bombo in jo požgali. Tiste, ki so iz zgradbe pobegnili živi, so večinoma pokončali z mačetami. Alice je izgubila 26 sorodnikov, skupaj je umrlo okoli 5000 ljudi.

Takrat 25-letna Alice je pobegnila z 9-mesečno hčerko in 9-letno nečakinjo, skrila se je v gozdnato močvirje. "Povsod so bila trupla. Hutujci so se zjutraj zbudili in se odpravili na lov za Tutsiji," se spominja.

Do konca aprila so skrajni Hutujci dosegli prestolnico in iz nje izgnali Tutsije. Ti so začeli množičen beg v sosednje države. Nasilje je zdaj prihajalo z obeh strani.

Alice se je še naprej skrivala v močvirju. Izven blata je imela le glavo, da je lahko dihala. Pokol je trajal od 10. ure zjutraj do treh popoldne.

In potem so obkrožili močvirje. Našli so Alice in deklici, ki so ju ubili najprej. Alice, prepričana, da jo bodo ubili, je pred obraz nastavila roko. Emmanuel, ki je sicer v njej prepoznal sošolko iz šole, ji je z mačeto odsekal roko, porezal obraz, njegov pajdaš ji je prebodel ramo. Prepričana, da sta "delo" opravila, sta jo pustila umirati.

Čez tri dni so jo nezavestno našli drugi preživeli.

Oprostiti, a ne pozabiti

Realnost njegovih dejanj je Emmanuela dohitela šele nekaj mesecev po genocidu, ko je v nočnih morah ponovno srečeval svoje žrtve. Leta 1996 se je predal oblastem in od leta 1997 do 2003 služil zaporno kazen.

Ko so ga izpustili, je začel obiskovati svoje preživele žrtve in jih prositi odpuščanja. Pridružil se je skupini, kjer se še vedno tedensko srečujejo morilci in preživeli. Tam je srečal tudi Alice. Sprva se ji je izogibal, nato jo je na kolenih prosil odpuščanja. Po dveh tednih razmišljanja in pogovorov s soprogom, mu je odpustila.

"Delavnice so nam pomagale, da se osvobodimo sovraštva, kar je pot do odpuščanja," Alice pojasnjuje, kje je našla moč, da odpusti Emmanuelu. "Krivda je težko breme. Ko človek spozna, kako zelo težko, mora najprej prositi odpuščanja, da bi lahko šel naprej," pravi Alice.

Čeprav je Ruanda v dveh desetletjih storila velike korake k spravi, etnična napetost ostaja del vsakdanjika. Alice skrbi predvsem dejstvo, da nekaterih, ki so genocid načrtovali, niso nikoli ujeli, družbo pa še naprej razžirajo prizadevanja nekaterih Hutujcev, da bi domačo in tujo javnost prepričali, da genocida nikoli ni bilo.

Emmanuel pravi, da obletnica zanj pomeni vrnitev nočnih mor. "Nenehno se sprašujem, zakaj sem se vedel kot popoln bebec, verjel besedam, da so ljudje slabi in zlobni," pravi. In opozarja: "Ljudje, ki so nekoč pozivali h genocidu, ga danes zanikajo."

To pa onemogoča rešitev težav, saj zanikanje ne prinese sprave.

"Problem še vedno obstaja. Hutujci me sovražijo, ker odkrito govorim o dogajanju," zaključuje.

"Še vedno vonjam smrt"

Za psihološkimi posledicami genocida po nekaterih ocenah še vedno trpi četrtina Ruandcev, grozljiva zapuščina pa še naprej vzbuja grozo daleč izven državnih meja. Na dogodke še vedno ni pozabilo niti 13 Kanadčanov, ki so bili del spodletele mednarodne misije.

Brent Beardsley se je moral s posledicami soočiti šest let kasneje, ko je začel z delom v centru za podporo osebju na misijah in se je moral soočiti s psihološkimi pripravami, ki jih sam v kritičnem času ni nikoli poznal. V najhujšem obdobju psihične stiske si ni mogel niti obuti niti čevljev.

Številni so pod težo videne groze klonili že mnogo prej. Izstopajo poskusi samomora generala Romea Dallaira, ki je leta 1994 Združene narode opozoril pred izbruhom etničnega nasilja v državi. Zahteval je posredovanje, prosil za podporo mednarodnih sil. Verjel je v sistem, ki je na koncu Tutsije do konca prepustil na milost in nemilost Hutujcev. Velesile so njegovo majhno enoto v državi pustile samo, nezmožno zaščititi preganjano ljudstvo.

"Nikoli nisi vedel, pred kom moraš bežati, kam se skriti," pravi Jean-Yves St-Denis, ki je bil v Dellairjevi enoti. Krivdo za svetovno ignoranco genocida pripisuje tudi medijem. Ko se je konec aprila tistega leta sam vrnil v Ruando, je šele na lastne oči videl razsežnosti groze, ki je s televizijskih zaslonov izginila po le nekaj dneh. "V desetih minutah po pristanku sem videl na desetine trupel. Bil sem zgrožen. Vonj po smrti je bil odvraten," pravi. In še vedno ga občansno vonja. Trpi za posttravmatskim stresom. Ko pride v prostor, vedno poišče mesto, od koder ga lahko "nadzoruje".

Prizna, da ga je Ruanda za vedno spremenila: "Prej sem bil veseljak. Nato sem postal napet, zaprt vase, s seboj sem nosil nočne more."

Major Jean Guy Plante je bil tiskovni predstavnik majhne misije. Danes 71-letnik je eden redkih, ki ne trpijo za posttravmatskim stresom. "Ne vem, kako sem pobegnil posledicam. Vem pa, da v Ruandi nisem videl le groze, ampak tudi nekaj največjih primerov sočutja, žrtvovanja za drugega in medosebne pomoči, kar sem jih kdaj videl," pravi.

Kolektivna mednarodna sramota

Svoje jeze nad mednarodnim odzivom Dallaire ni skrival ob deseti obletnici pokola, ko je dejal, da mednarodni skupnosti za dogajanje v Ruandi ni bilo mar, ker država za Zahod ni imela nobenega strateškega pomena. "Genocid je bil brutalno, kriminalno in ogabno dejanje, ki se je pred očmi mednarodne skupnosti dogajal 100 dni! Naloga Ruande je, da svetu ne pusti, da pozabi svoj del odgovornosti," je dejal in svoj prst usmeril predvsem v Francijo.

"Svet je Ruando videl kot državo plemen. Poenostavili so situacijo. Češ, pustimo Afričanom, da se pobijejo in sami uredijo vrste, mi bomo na koncu pospravili pogorišče," je dejal. "Za to, kar se je zgodilo, enostavno ni opravičila, gre za kolektivno sramoto," je še dodal mož, ki je ZN prosil za pomoč, namesto tega pa mu je Varnostni svet 2500 glavo enoto oklestil na 450 pomanjkljivo izurjenih in slabo opremljenih mož.

Enega od pomembnih vzrokov, zakaj si je mednarodna skupnost pred ruandskim genocidom zatisnila oči, je sicer Dellaire videl v dogajanju, ki takrat še ni bilo pozabljeno. Leta 1993 so v Somaliji ubili 18 vojakov, ki so bili del mirovne misije Združenih narodov, nato pa truplo enega izmed njih vlekli po mestu. Zato se je Zahod leto kasneje bal novih žrtev v lastnih vrstah.

Namesto, da bi pomagali Tutsijem in zmernim Hutujcem, ki so prav tako postali žrtve radikalnejših pripadnikov lastnega plemena, so zahodne države iz Ruande umaknile le svoje ljudi. Takratni ameriški predsednik Bill Clinton je kasneje Ruando označil za največjo napako svojega mandata. Leta 2005 se je ljudstvu ob obisku Ruande zanjo javno opravičil.

Velik del krivde za dogajanje v Ruandi je sicer pripisan Belgiji, ki je v času kolonizacije poskrbela za velik etnični razkol, ko je določila ločitev plemen.

Velik del krivde pa si delita še Kitajska in Francija, ki sta Hutujce izdatno založili z orožjem. Francozi so nato iz države umaknili svoje ljudi, njihova vloga v genocidu pa ni bila nikoli povsem pojasnjena. Večji škandal se je zgodil ob deseti obletnici, ko je ruandski predsednik francosko stran javno obtožil krivde, kar je ponovil tudi letos.

Poročilo neodvisne ruandske komisije iz leta 2008 sicer piše, da je Francija urila hutujske skrajneže, 33 visokih francoskih politikov pa omenja kot ljudi, ki so neposredno sodelovali v načrtovanju grozot, med njimi tudi takratnega predsednika Francoisa Mitterranda, premierja Edouarda Balladurja in zunanjega ministra Alaina Juppeja.

Že omenjene ZDA, Francija, Kitajska in Rusija, so tudi nasprotovale posredovanju v državi in dogajanje opisale kot „notranjo zadevo“. ZDA predvsem zaradi poraza v Somaliji. Leta 2001 so ZDA z dokumentov o Ruandi umaknile oznako zaupno. Izkazalo se je, da so močno podcenjevali dogajanje v državi.

Pot do krvavega konca, ki jo je začela tlakovati Evropa

Podlaga za tako veliko sovraštvo med Tutsiji in Hutujci sicer ni zrasla povsem na njihovem zelniku, ampak jo je mogoče v veliki meri pripisati evropskim kolonialnim oblastem. Berlinska konferenca je leta 1884 območje dodelila Nemčiji, ki je začela svojo politiko uvajati preko ruandske monarhije. Evropske kolonialne oblasti so verjele, da so jim Tutsiji bolj sorodni kot Hutujci in so torej rasno superiorni in bolj sposobni voditi državo.

Med prvo svetovno vojno so oblast prevzeli Belgijci, ki so na začetku nadaljevali nemški način vladanja, leta 1926 pa so vpeljali bolj neposreden način vplivanja. Oklestili so oblast in jo skoncentrirali v rokah Tutsijev. Premoženje Hutujcev so zaplenili v zameno za borno odškodnino. V njihovem času se je država resda modernizirala, a je bila etnična razklanost vse večja.

Leta 1935 so uvedli osebne izkaznice, ki so ljudi delile po plemenski pripadnosti, poleg javnega razločevanja pa so še onemogočile gibanje med družbenimi razredi.

Po drugi svetovni vojni se je začela emancipacija Hutujcev. Tudi po zaslugi misijonarjev, ki so se jim zaničevani Hutujci zasmilili. Nasprotja so postajala vse večja, leta 1957 je skupina Hutujcev spisala manifest, v katerem je obe plemeni razglasila za ločeni in zahtevala prenos oblasti na Hutujce.

Leta 1959 je bil eden vodilnih Hutujcev ranjen, a se je razširila novica, da je umrl. Hutujci so se znesli nad Tutsiji, ubijali so tako civiliste kot oblastnike. To je bil začetek revolucije v državi, ki se je končala tako, da je belgijska uprava v zgodnjih šestdesetih Tutsije na čelu države zamenjala s Hutujci, odstavili so kralja in ustanovili republiko pod vodstvom Hutujcev, ki je postala samostojna leta 1962.

To je bil začetek izseljevanja Tutsijev v Burundi, Ugando in Tanzanijo. Do leta 1964 jih je odšlo okoli pol milijona. Etnično nasilje se je nekoliko umirilo šele leta 1973, ko je državni udar na oblast prinesel Juvenala Habiarimana, kar pa se je še posebej spremenilo leta 1990, ob invaziji Ruandske domovinske fronte. Skrajna struja Tutsijev je izkoristila strah in uvedla "10 Hutujskih zapovedi", nekakšen rasistični priročnik za družbeno sprejemljivo vedenje, ki je med drugim Hutujce, ki bi se poročili s Tutsiji, označil za izdajalce.

Habiariman je leta 1992 skušal odstaviti največje skrajneže v vladnih vrstah, a neuspešno.

Zgodovinarji si o tem, kdaj so skrajni Hutujci sklenili, da je rešitev vseh njihovih težav v pomoru Tutsijev, niso enotni. Večina meni, da je bilo odločilno leto 1992, ko so stekla pogajanja z Ruandsko domovinsko fronto. Začelo se je kopičenje orožja, urjenje vojščakov in pisanje seznama tistih, ki jih je treba ubiti. Pokol se je začel potem, ko je Habiarimanovo letalo strmoglavilo. Najprej je sledil obračun za oblast znotraj vladnih vrst, nato se je genocid začel v nekaj urah pod geslom "ne prizanesite nikomur". Hutujci so za strmoglavljenje obtožili Tutsije, ti menijo, da so se Hutujci predsednika znebili kar sami. Vojščaki med pokolom sredstev niso izbirali. Morili so otroke, posiljevali ženske, številne namerno okužili z virusom HIV.