FOTO in VIDEO: 25 let teleskopa Hubble: kaj vse je videl, kaj vse razkril?

Leti 543 kilometrov nad našimi glavami, potuje s hitrostjo 28.000 kilometrov na uro, Zemljo obkroži vsakih 96 minut, velik je kot avtobus, težak je kot dva slona. Tam je že 25 let, opravil je mnogo izjemnih opazovanj, astronomom pa je pomagal pri razumevanju številnih osnovnih problemov v astrofiziki. Vesoljski teleskop Hubble.

Na današnji dan leta 1990 ga je v tirnico okoli Zemlje popeljal zdaj že upokojeni raketoplan Discovery, dan kasneje ga je ekipa izpustila v njegovo orbito. Ideja o zrcalnem daljnogledu v tirnici je nastala že leta 1923, a moralo je preteči veliko vode, da je ideja postala resničnost. Največ postankov pri uresničevanju projekta je bilo zaradi pomanjkanja denarja.

Ameriški kongres je financiranje odobril leta 1977, dela so bila končana leta 1985, izstreliti ga bi morali leto kasneje, a je projekt ustavila tragedija Challengerja. Po uspešnem utirjenju se je že 25. junija 1990 pokazala velika pomanjkljivost na glavnem zrcalu, zaradi katere so bile fotografije zamegljene. Leta 1993 so ga popravili in od takrat je poskrbel za marsikatero prvenstveno (dih jemajočo) fotografijo. Njegov doprinos znanosti in tudi laični javnosti je tolikšen, da so ga pri ameriški vesoljski agenciji Nasa označili ''za največji napredek v astronomiji po Galileovem teleskopu''.

Teleskop je opravil več kot milijon opazovanj in astronomi so njegove podatke uporabili v več kot 12.700 znanstvenih člankih, kar ga uvršča med ''najbolj produktivne znanstvene instrumente kdajkoli izgrajene'', pravijo pri Nasi. Zaradi lege zunaj Zemljinega ozračja, daleč stran od s svetlobo onesnažene Zemlje, ima ''neoviran pogled v vesolje'' in lahko posname izredno ostre slike.

Odkril velikost in starost našega vesolja

V 25-letni dobi delovanja je Hubble poskrbel za nekatera ključna odkritja v astronomiji v 20. stoletju. Eden glavnih razlogov za izgradnjo tovrstnega teleskopa je bil, da bi izmerili velikost in starost vesolja in da bi preizkusili teorije o njegovem nastanku.

Fotografije šibkih galaksij dajejo namige, kako je vesolje nekoč izgledalo in kako se je razvijalo. Tako imenovana globoka polja so astronomom dala prvi pravi pogled v zgodovino, ko so galaksije šele nastajale. Hubble je z globokim poljem posnel najbolj oddaljene galaksije, ki smo jih kdajkoli videli. Ker svetloba do nas potuje toliko časa, lahko opazujemo nekatere galaksije, kakršne so bile pol milijarde let po velikem poku.

Kako je Hubble izračunal starost vesolja? Znanstveniki so s pomočjo Hubbla spremljali kefeide (zvezde spremenljivke, ki spreminjajo svoj sij, obstaja več tipov). Periodična svetloba teh zvezd je odvisna od fizičnih lastnosti zvezde, kot sta masa in dejanska svetlost. To pomeni, da so lahko astronomi že z opazovanjem spreminjanja svetlobe ugotovili fizične lastnosti take zvezde, to pa omogoča, da so ugotovili njihovo oddaljenost. Kefeide so postale osnove za meritve oddaljenih supernov, kar je nato dalo merilo. Zaradi Hubbla tako vemo natančneje, kako staro je naše vesolje: 13,7 milijarde let. So pa s pomočjo teleskopa odkrili tudi, da se vesolje vseskozi širi in to z veliko hitrostjo. Kozmologi so dolga leta razpravljali, ali se bo širjenje nekoč ustavilo ali pa vsaj zelo upočasnilo. Opazovanja oddaljene supernove, ki jih je opravil Hubble, so pokazala, da se še zdaleč ne ustavlja. Še več, zaradi skrivnostne temne energije se širjenje pospešuje. Tak presenetljiv zaključek so z opazovanjem oddaljene supernove naredili s pomočjo še nekaterih drugih najboljših teleskopov in seveda Hubbla.

Življenja zvezd

Po zaslugi teleskopa lahko znanstveniki preučujejo, kako različno okolje vpliva na življenje zvezde. Odkril je tudi nekatere valilnice zvezd, pa meglice, ki so plinski ostanki umirajoče zvezde. Izkazalo se je, da so zadnji ''dnevi'' neke zvezde bistveno bolj kompleksni, kot so menili. Dolgo so znanstvenike begali tudi izbruhi gama žarkov, od kod prihajajo. Hubble je opazil, da obstaja povezava med super novo in izbruhoma gama žarkov.

Kaj pa naša soseščina?

Boljše fotografije planetov in lun v našem Osončju od Hubblovih lahko naredijo le vesoljska plovila, ki so obiskala dotično vesoljsko telo. A ima Hubble eno veliko prednost, in sicer objekte lahko opazuje periodično in veliko dlje časa. Redno spremljanje planetov pomeni vitalne študije planetarnih atmosfer, geologije, vremena …

Prav tako se Hubble lahko izjemno hitro odzove na spremembe v osončju, tako je denimo ujel komet, kako je padel v Jupitrovo atmosfero med 16. in 22. julijem 1994. Posnel je spremembe in brazde v atmosferi, ki jih je pustilo trčenje in tako je dal vpogled v sestavo in gostoto planetove atmosfere. Tarča je bil tudi Pluton, odkril je tudi nekatere pritlikave planete za njim in zato se je tudi začela razprava, ali je Pluton sploh planet. Odkrival je tudi planete izven našega Osončja.

Črne luknje in temna snov

Črne luknje so vesoljski objekti, tako gosti s tako maso, da niti svetloba ne more pobegniti. Pri raziskovanju supermasivnih črnih lukenj je Hubble največ doprinesel. Direktno jih je nemogoče opazovati in astronomi niso mogli preveriti svojih teorij, dokler ni začel delati Hubble. Njegovi posnetki so namreč razkrili posledice gravitacijske sile v okolici lukenj. S pomočjo Hubbla so razkrili tudi, da so črne luknje v središču večine, če že ne vseh, velikih galaksij. Teleskop je pomembno prispeval tudi pri razvozlavanju ugank okoli temne snovi in temne energije. Znanstveniki še vedno ne vedo, iz česa je temna snov in direktno je prav tako ni mogoče videti. Je pa Hubble pripomogel, da so znanstveniki lahko v skupkih galaksij odkrili, kje se svetloba lomi, ko ga skozi skrito maso. Tako so lahko naredili zemljevide, kje leži temna snov.