Grozljiva statistika najbrž ne bo preglasila želje po zaslužku

Na sedežu Združenih narodov v New Yorku od začetka meseca poteka velika mednarodna konferenca o prvi mednarodni pogodbi za urejanje trgovine s konvencionalnim orožjem, ki se med drugim osredotoča tudi na problem spolnega nasilja. Na to opozarjajo organizacije, kot je Amnesty International, in nekatere države.

V New Yorku so se zbrali predstavniki 193 držav članic ZN in skoraj 600 predstavnikov nevladnih organizacij in proizvajalcev orožja. Do 27. julija naj bi izdelali "pravno zavezujoči instrument na najvišjih mednarodnih standardih za transferje konvencionalnega orožja". Takšno formulacijo je Generalna skupščina ZN potrdila leta 2009, ko je sprememba oblasti v Washingtonu takšno konferenco omogočila.

Metanje peska v oči napoveduje dokument, ki ne bo ničesar spremenil

Republikanska administracija Georgea Busha mlajšega je pod vplivom domačega orožarskega lobija NRA onemogočala pogajanja o pogodbi, ki bo v bistvu uvedla nižje standarde, kot sedaj veljajo v ZDA glede mednarodne trgovine s konvencionalnim orožjem. Administracija Baracka Obame je zato pristop spremenila, čeprav le na zunaj, obenem pa pozorno pazi, da ne bi potrdili ničesar, kar bi vplivalo na pravice in dobiček orožarskih lobijev.

Višek ironije je, da so ZDA pri pogajalskih izhodiščih še vedno ob boku držav, kot je Iran, obenem pa NRA in republikanski nasprotniki pogodbe konferenco kritizirajo, ker ima Iran enega od svetovalnih položajev pri njenem delu. Stališče Irana in ZDA je namreč, da pogodba ne sme vsebovati nadzora nad osebnim civilnim orožjem. Iran gre sicer malce dlje in ne glede na vlogo pri pogajanjih nasprotuje omejitvam tudi pri drugih kategorijah konvencionalnega orožja, kot so raketni izstrelki in topovi.

ZDA tudi pazijo, da v pogodbi ne bo prepovedi prodaje orožja državam, ki niso članice ZN. S tem bi bile v nerodnem položaju zaradi prodaje orožja Tajvanu.

Ker mora biti pogodba sprejeta soglasno, bodo skrbi ZDA in drugih držav upoštevane, kar pa lahko pomeni, da bo končni dokument, če bo sprejet, dovolj ohlapen, da se nevarnost konvencionalnega orožja ne bo bistveno zmanjšala. Pogodba se ne bo dotikala notranje trgovine z orožjem in nacionalnih zakonodaj glede pravice do orožja.

Gre v bistvu le za omejitve trgovine "pod mizo" mimo državnega nadzora, še posebej na območja, kjer divjajo spopadi ali pa obstaja velika verjetnost, da izbruhnejo.

Trgovina z bananami bolj regulirana od trgovine z orožjem

EU poudarja, da mora biti pogodba v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom ter človekovimi pravicami. Podoben poziv so poslali šefi desetih agencij ZN, med drugim zaradi tega, ker je bilo zaradi orožja leta 2010 na svetu 27,5 milijona notranje razseljenih oseb, v desetletju pred 2010 pa je bilo tudi ubitih 780 humanitarnih sodelavcev.

Konvencionalno orožje letno pobije 750.000 ljudi. Kljub temu je prav ta trgovina na mednarodni ravni manj regulirana od npr. trgovine z bananami. Na to dejstvo opozarja organizacija Amnesty International, ki je kampanjo za večji nadzor nad tem orožjem sprožila že leta 2003. Organizacija opozarja, da nezakonito orožje na dan pobije 1500 ljudi. Poleg tega je ključno tudi za številna druga grozodejstva, kot je spolno nasilje, ki ga v oboroženih spopadih izvajajo tako vladne sile kot uporniki.

Amnesty International med drugim opozarja, da je bilo na vzhodu DR Konga od leta 1996 okoli 200.000 posilstev, v Sierri Leone od leta 1991 do 2000 64.000 in v Ruandi leta 1994 pol milijona. Dokumenti organizacije navajajo izpovedi žrtev posilstev s strani vladnih sil v Gvineji leta 2009 in v Slonokoščeni obali leta 2010. V Gvatemali je orožje od leta 2004 pobilo 4400 žensk, ne glede na to pa so Češka, Južna Koreja, Argentina, Slovaška in Nemčija tja v letih 2004 do 2006 izvozile za 3,7 milijona dolarjev pištol.

Amnesty International zahteva, da se v pogodbo vključi prepoved transferjev konvencionalnega orožja v države, kjer obstaja bistveno tveganje spolnega nasilja. Nekaj držav, med njimi Islandija, je ta poziv preneslo tudi na splošno razpravo. Vendar je še vedno veliko držav, ki vztrajajo pri načelu spoštovanja suverenosti in takšnim omejitvam nasprotujejo.