V Umagu že visi napis v angleškem jeziku, ki pravi: "To pristanišče je bilo obnovljeno s pomočjo Evropske unije". Kljub temu pa skoraj 3.700 ribičev, članov istrskega ceha ribičev, meni, da bi lahko vstop Hrvaške v EU zabil še zadnje žeblje v njihovo krsto.

"Bojim se, da je pred nami veliko neprijetnih presenečenj. Izgubili bomo subvencije, zamenjati bomo morali mreže, loviti dlje od obale, prišli bodo zakoni o konkurenci in nove omejitve, zato nas čakajo težji časi," pojasnjuje Danilo Latin. Njegova družina se z ribištvom preživlja že štiri generacije.

"Tranzicija me bo stala najmanj 100.000 kun (14.000 evrov). Zaradi vseh orodij, ki jih ne bom smel več uporabljati. In dobil ne bom nobene kompenzacije," je povedal.

Takšne bojazni krožijo med praktično vsemi hrvaškimi ribiči, ki so prepričani, da vlada med pristopnimi pogajanji v letih od 2005 do 2011 ni naredila nič za zaščito njihovih pravic. "Sploh ni bilo nobenih pogajanj. V tem procesu nismo pridobili ničesar. Ugotavljamo, da ni nobene alternative, kot da sprejmemo, kar nam je ponujeno," pravi pojasnjuje Latin.

Največja grožnja Italijani

Hrvaško morje bo od julija odprto za ribiške ladje vseh članic Evropske unije. Še največjo skrb predstavljajo italijanski ribiči, ki imajo precej moderno floto. Italijani so že v preteklosti večkrat prestopili mejo hrvaškega morja, saj je na njihovi strani precej manj rib kot v hrvaškem delu Jadrana. "Še vedno je na tej strani Jadrana od tri- do štirikrat več rib, zato je interes Italijanov velik in zato moramo skupaj z Italijo zaščititi vire Jadranskega morja," pravi Mario Kučić, pomočnik ministra za kmetijstvo.

Pri tem pa pravi, da lahko boj za pravice hrvaških ribičev Zagreb z Brusljem začne šele zdaj. "Saj niste mogli pričakovati, da bi EU med pristopnimi pogajanji sprejela naše zakone. Zdaj pa smo enakopraven partner in začnemo delati skupaj z Italijo in Slovenijo, s katerima si delimo podobne probleme glede Jadrana," je dejal.

Želijo si doseči, da bi lahko v skupno ribolovno politiko vnesli nekaj izjem glede Jadrana, ki je na severu zelo plitek, na jugu pa precej globok. "Severna in Zahodna Evropa, ki sta spisali pomorsko zakonodajo, lovita le 10 vrst rib. V Jadranu jih imamo 80, hkrati pa še na stotine različnih orodij, ki jih preostali del Evrope ne pozna, zato se moramo boriti," pojasnjuje predstavnik hrvaških oblasti.

Predsednik istrskega ribiškega ceha Tonči Trevižan pa pove, da je bil pred 10 leti ribolov še precej obetavna panoga, zdaj pa je nastopil trend upadanja. "Imamo nove norme, nove davke, moramo voditi knjige. Obravnavajo nas kot prava podjetja," še dodaja.

Se obeta slovenski scenarij?

Pojasnjuje, da so včasih, ko je bil na ladji edina oprema le kompas in so vse postorili ročno, ujeli bistveno več rib kot jih danes z novo opremo. Sam pravi, da lahko v najboljšem primeru nalovi za 30.000 evrov rib. Pri tem dodaja, da ne vidi nobene prihodnosti.

Podobno kot jo ne vidijo več slovenski ribiči. Po letu 2004, ko je v EU vstopila Slovenija, se je število ribičev v Izoli s 400 zmanjšalo na le 30. "Šlo je iz slabega na slabše, zdaj pa je že katastrofalno," pravi 64-letni izolski ribič Loredano Pugliese. "To so evropski zakoni, evropske velikosti mrež, velikosti rib. Nato moraš vsako ribo stehtati do zadnjega grama, izpolniti papirje. Da bi to naredil, potrebuješ univerzitetno izobrazbo," še dodaja.

"To je majhno morje, hočejo pa, da se obnašamo, kot da je veliko. V nekaj letih tu ne bo nobenega ribiča več in bojim se, da se bo enako zgodilo z mojimi hrvaškimi kolegi," pravi Pugliese.