Patergate: zakaj je poročanje hrvaških medijev skopo ali pa zelo 'provladno'?

"Kaj počnejo naši obveščevalci in zakaj večina medijev o tem molči?" je vprašanje, ki si ga je na naše nedavno razkritje, da za prisluhi v aferi arbitraža stoji hrvaška varnostno-obveščevalna agencija SOA, in pozneje poročanje glede poskusa vplivanja na našo medijsko hišo, sprašuje hrvaški portal Index.hr.

SOA se je v zadnjih dveh mesecih znašla v vrsti škandalov, ki kažejo ne le na njeno nesposobnost, temveč tudi očiten kaos in težave v načinu delovanja, pišejo novinarji portala.

Začelo se je z očitki o političnem kadrovanju, nadaljevalo z mednarodnim incidentom v Bosni in Hercegovini, vse skupaj pa 'eskaliralo' z našim poročanjem glede prisluškovanja, pritiskov hrvaške vlade in poskusov vplivanja, na podlagi česar se je sestal svet za nacionalno varnost, v Ljubljano so poklicali veleposlanico v Zagrebu, na zagovor pa povabili tudi hrvaškega veleposlanika. 

Za hrvaške medije to ni osrednja tema

Medtem ko se zdi, da sosednje države očitno ne bodo prenehale objavljati hrvaških obveščevalcev na naslovnicah časopisov (o njih namreč poleg slovenske piše še bosanska vlada), ter o neizpodbitnem javnem interesu glede razmer v hrvaški obveščevalni službi, dogajanje za hrvaške medije ni osrednja tema. Zdi se celo, kot da imajo hrvaški nacionalni in provladni mediji skorajda prepoved poročanja o tem.

Kadar si vendarle vzamejo čas in prostor za to, pa so njihovi zapisi enostranski, večinoma osredotočeni na to, kaj želimo s tem (po njihovem) doseči.

"V naših 'mainstream' mediji tišina. Nikjer nič. Kolikor mi je uspelo videti, so o najnovejšem škandalu poročali le Telegram, net.hr in direktno.hr. Ne veste, katerem?  Nič hudega, le pater Ivan Tolj iz Styrie je v imenu hrvaške vlade klical nekoga v Slovenijo, da prepreči objavo prispevka na POP TV. Republika Hrvaška je svobodna in brez cenzure. Pravijo, da ko v nekaj močno verjameš, se tudi uresniči," se je med drugim na družbenem omrežju razpisala hrvaška profesorica novinarstva Jelena Jurišič.

"Ta primer na žalost kaže, da se trend pritiska na hrvaške medije, ki je v zadnjih mesecih - po številnih tožbah politikov in javnih osebnosti novinarjev in medijev, ter po nenavadnih sodbah in sodniških odločitvah - nadaljuje," je za 24ur.com še izpostavila Jurišičeva. Po njenem mnenju pa je to pravzaprav celo nenavadno - in to v medijski industriji, v dobi ko prevladujejo komercialni mediji. A prav tako je mogoče v dominaciji spleta in družbenih omrežji kot izvora informacij, onemogočiti družbi dostop do relevantni informacij, še pravi profesorica.

Podobno kot Jurišičeva opozarja tudi profesor s Fakultete za družbene vede Marko Milosavljević. "V novinarski in komunikološki teoriji imamo poseben izraz 'media capture' - torej 'medijska ujetost'. Zanjo je značilno, da se pojavlja predvsem na manjših področjih in tržiščih, med te pa spadata tudi Slovenija in Hrvaška," je za 24ur.com pojasnil Milosavljević. Ta 'ujetost' pa se po njegovih besedah kaže predvsem kot nek subtilni pritisk oziroma cenzura. "Mediji lahko ta pritisk občutijo tudi s strani države - na področju oglaševanja oziroma neoglaševanja državnih podjetij, pa pri izdaji različnih dovoljenj, licenc, kot na primer v obliki počasnosti postopkov, ali obratno - kot njihovo pohitritev, kadar izvajalcu pritiska tako ustreza," je jasen profesor. Medij se lahko tako - iz povsem pragmatičnih razlogov - odloči, da ne želi pretirano vznemirjati oblasti. In prav takšno ujetost po njegovem doživljajo hrvaški mediji - torej neka oblika pritiska, da ne objavljajo preveč vsebin, ki oblastem ne bodo všeč. 

"Slovenija je zaradi vohunske afere na robu izrednega stanja," pa danes denimo piše Jutarnji list in ocenjuje, da so hrvaški vohuni samo paravan za slovenske notranje spopade. O vse bolj "dramatičnem dogajanju v Sloveniji" piše tudi Večernji list (spomnimo: roko nad njim drži prav Ivan Tolj, ki je v imenu hrvaške vlade skušal vplivati na naše poročanje), ki navaja, da so objave v slovenskih medijih maščevanje Hrvaški zaradi afere z arbitražo, ki da je ponižala Slovenijo.

Ni izključeno, da je bil predstavnik medijske hiše Styria malomaren in je napačno dojel svojo vlogo, precenil pooblastila in moč, a to ni relevantno za globlje dojemanje celotnega primera, analizira komentator hrvaškega Jutarnjega lista. Meni, da se je treba vprašati, v čigavo korist gre afera in zakaj je izbruhnila prav zdaj. Prav tako je po njegovem slovenska politična scena po relativno dolgem obdobju hibernacije v preteklih tednih postala bolj dinamična.

Pojasnjuje, da so vlado zapustili štirje ministri, v vladni koaliciji ni bilo dogovora o skupnem nastopu na evropskih volitvah, predsednik opozicijske SDS Janez Janša pa je napadel najšibkejši člen vladne koalicije, zunanjega ministra Mira Cerarja. Kot dodaja, ima Cerar majhno podporo v javnosti in vprašanje je, ali bo njegova stranka preživela prihodnje volitve.

"Ko so za prisluškovanje obtoževali Američane ali Nemce, to ni bil problem. Da bi to uspelo Hrvatom, pa bi bila huda klofuta za nekdanjega premierja," izpostavlja komentator. Dodaja, da bi od afere korist lahko imel premier Šarec, ki se pred evropskimi volitvami lahko predstavlja kot odločen branilec domače varnosti.

Jutarnji list v ločenem prispevku piše še, da Slovenijo moti domnevni poskus Hrvaške, da bi preprečila objavo prispevka o hrvaški varnostno-obveščevalni službi, ni pa se odzvala, ko je madžarska veleposlanica v Sloveniji Edit Szilagyne Batorfi poslala diplomatsko noto zaradi naslovnice Mladine, ki naj bi žalila madžarskega premierja Viktorja Orbana, ter prosila za pomoč, da se takšni primeri ne bi več ponavljali.

Večernji list meni, da vlečenje iz naftalina afere iz poletja 2015, po kateri se je Hrvaška umaknila iz arbitražnega sporazuma o reševanju spora o meji, slabša diplomatske odnose med Hrvaško in Slovenijo. Ocenjuje tudi, da je treba afero postaviti v kontekst evropskih volitev, ker premier Šarec in obrambni minister Karl Erjavec, ki je bil "inkriminiran v aferi leta 2015", poskušata okrepiti svoj položaj v javnosti.

Opozarja, da je afera v Sloveniji prišla na dan, potem ko je propadla tista z domnevno vpletenostjo hrvaških obveščevalcev v rekrutiranje in oboroževanje salafistov v Bosni in Hercegovini. V obeh primerih so Hrvaško imeli za agresorsko stran, dodaja zagrebški časnik.

Spominja, da imata Slovenija in Hrvaška dolgo zgodovino medsebojnega vohunjenja, ter poudarja, da Slovenija Hrvaški s Trdinovega vrha prisluškuje že 29 let, tudi potem ko je Hrvaška postala članica zveze Nato in EU.

Izpostavlja še prijetje slovenskih obveščevalcev v kombiju na hrvaškem ozemlju leta 1998, kot tudi škandal iz leta 2004, ko se je razkrilo, da je Sova prisluškovala telefonskemu pogovoru med takratnima premierjema Hrvaške in Slovenije, Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo.

Spomnimo: Slovenci razkrinkali delo hrvaških obveščevalcev

Pred tednom dni je v Sloveniji završalo razkrije, da za prisluhi slovenskemu predstavniku na arbitražem sodišču za meddržavne spore Jerneju Sekolcu in slovenski zastopnici Simoni Drenik iz leta 2015 stoji SOA.

Potem ko je po besedah Šarca direktor Sove vladi za zaprtimi vrati predstavil ugotovitve glede prisluškovanja ter dejstva, da je operacijo vodil obveščevalec Davor Franić, pa je premier dejal, da ga skrbi, če je to način delovanja Hrvaške v Evropski uniji. 

Nato smo razkrili še, kako je hrvaška vlada prek posrednika skušala vplivati na naše uredništvo, da ne bi objavili informacije glede tega, kdo je stal za arbitražnimi prisluhi.

O prisluhih danes sicer razpravljala tudi komisija DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, to temo pa bodo po pričakovanjih odprli tudi na seji odbora DZ za zunanjo politiko v okviru poslanskih vprašanj.