Kmalu po tuljenju siren je bilo slišati močno detonacijo v južnem delu Bagdada, ki je povzročila velikansko eksplozijo. Čez pol ure so se napadi umirili. Slišati je le glas nekega duhovnika, ki je z minareta klical vernike k jutranji molitvi. Ponovno sledijo oddaljene eksplozije, dovolj močne, da so se vklopile alarmne naprave parkiranih osebnih avtomobilov.
Na ulicah je videti oborožene pripadnike državne varnosti in stranke Baas. Zasedli so položaje pred vladnimi poslopji in policijskimi zaporami. Prebivalcev sicer ni videti na ulicah, večina jih spremlja državni radio, iz katerega je slišati nagovor: »Zločinci, sovražniki boga, domovine in človeštva so začeli z napadom proti naši deželi. Naj jih bog kaznuje.«
Na neki drugi radijski frekvenci je slišati Američane, ki Iračanom pojasnjujejo, kakšni so nameni ameriškega vojašega posega. Konkretnejših informacij o vojaškem dogajanju prebivalci nimajo. Le tisti, ki na skrivaj poslušajo tuje radijske postaje na kratkem valu, izvejo, da so ZDA na nek kompleks zgradb odvrgle štiri 900 kilogramske bombe. Tam naj bi se, skupaj s svojimi sodelavci, zadrževal iraški vodja Sadam Husein.
Njegova slika se je zjutraj pojavila na državni televiziji. »Zagotavljamo vam, da bo Irak, njegovo vodstvo in ljudstvo, vstal proti zlobnih napadalcem,« pravi Sadam, oblečen v vojaško uniformo. »Z božjo voljo bodo izkusili trpek poraz.« Na koncu vzklikne: »Alah je večen. Naj živi džihad, naj živi Palestina!«
