Hvaležen za smrt

Piergiorgio Welby, ki je v mladosti zbolel za neozdravljivo mišično distrofijo in zadnja leta preživel opriklenjen na posteljo, je ponoči umrl. Bolniku, ki je v Italijii sprožil obširno razpravo o evtanaziji, je pri tem pomagal anestezist Mario Riccio, ki je izklopil njegov respirator.

Anestezist je dejanje priznal. Za dejanje se je odločil, ker noben drug zdravnik bolniku, katerega življenje je bilo po prepričanju Riccia "neznosno trpljenje", ni želel pomagati umreti. Kot je povedal, so se ob postelji 60-letnega bolnika zbrali njegova žena, družina in prijatelji. Riccio je pred odklopom respiratorja Welbyja v skladu z njegovo željo omamil, nato pa mu je dal smrtonosno zmes zdravil in odklopil napravo, ki mu je pomagala dihati. 40 minut kasneje so bolnika razglasili za mrtvega.

Ker je v Italiji evtanazija prepovedana, Ricciu grozi od deset do petnajst let zapora. Sam sicer trdi, da ni kršil zakona. "V Welbyjevem primeru ni šlo za evtanazijo, ampak za odklonitev zdravljenja," je razložil. Sednje ima po ustavi vsak bolnik pravico zahtevati. Poslanec majhne, a vplivne Krščansko-demokratske stranke Luca Volante pa je že zahteval njegovo aretacijo, saj je prepričan, da je Riccio, ki ga je policija že zaslišala, kriv umora.

Welbyjeva družina je na zdravnikovi strani in poudarja, da si je bolnik želel umreti. Njegove zadnje besede "Hvala, hvala, hvala," naj bi bile namenjene zdravniku.

Welby je želel umreti

Welby je septembra v pretežno katoliški Italiji s pismom italijanskemu predsedniku Georgiu Napolitanu zbudil burno javno razpravo o pravici do evtanazije.

Predsednika je prosil, naj mu priznajo vsaj pravico do samomora, saj se je zaman boril, da bi mu izklopili naprave, ki so ga ohranjale pri življenju. Italijanski svet za zdravstvo je v neobvezujočem mnenju na zahtevo italijanskega ministrstva za zdravstvo ocenil, da odklop v Welbyjevem primeru ne bi bil primeren, češ da mu ne bi sledila neposredna smrt.

Tožilstvo v Rimu je v torek kritiziralo tudi odločitev sodišča, ki je v soboto zavrnilo Welbyjevo prošnjo za prekinitev pomoči. Pri tem je poudarilo, da bolnik lahko zaprosi za prekinitev pomoči, zdravnike pa zavezuje tudi etični kodeks, po katerem naj ne bi nesmiselno podaljševali trpljenja na smrt bolnim. Ministrica za zdravstvo Livia Turco pa je v soboto poudarila, da se morajo v Italiji dogovoriti o tem, kaj predstavlja umetno ohranjanje življenja.

V Italiji, kjer vsaki razpravi o evtanaziji med drugim nasprotuje tudi cerkev, je Welbyjev primer opozoril, da bo treba bolj natančno opredeliti pravice bolnikov, saj so meje med ukrepi za ohranjanje življenja in nesmiselnim podaljševanjem trpljenja povsem nejasne.

Član desničarskega Nacionalnega zavezništva Ignazzo La Russa je kritiziral radikalce, ki si pizadevajo za uzakonitev evtanazije. Po njegovem mnenju so na barbarski način izkoristili Welbyjev primer. "Če želiš razpravo v parlamentu, jo lahko zahtevaš na drugačen način," je dejal.

Marina Sereni, članica stranke Oljka premiera Romana Prodija, pa je izrazila obžalovanje, ker jim primera ni uspelo rešiti z veljavno zakonodajo.

Evtanazija skoraj povsod prepovedana

Evtanazija je v večini držav prepovedana, pod določenimi pogoji je dovoljena le na Nizozemskem in v Belgiji. Znanih je več primerov evtanazije, ki so sprožili glasne polemike.

V ZDA je bil razvpit primer Terri Schiavo, ki je bila 15 let v komi. Umrla je 31. marca 2005 po dveh tednih brez hrane. Njen mož Michael Schiavo je zahteval, da jo odklopijo z naprav, ki so jo vzdrževale pri življenju, medtem ko so njeni starši vztrajali pri nasprotnem. Sodni spor se je vlekel sedem let, na koncu pa je zmagal Michael Schiavo.

Leta 1998 so v Španiji v bolniški postelji našli truplo Ramona Sampedra, ki je bil zastrupljen s cianidom. Sampedro, ki je bil po nesreči leta 1968 tetraplegik, je več let zahteval pravico do evtanazije, vendar je v Španiji za pomoč pri samomoru zagrožena desetletna zaporna kazen. Sampedro je svoj samomor pripravil tako, da je razbremenil krivde enajst ljudi, ki so mu pomagali umreti.

V Franciji je leta 2003 22-letni Vincent Humbert umrl s pomočjo matere in zdravnika. Mladenič je bil po prometni nesreči tetraplegik, nem in skoraj povsem gluh, a je ohranil svoje intelektualne sposobnosti. Nase je opozoril septembra 2002 s prošnjo, naslovljeno na predsednika Jacquesa Chiraca, naj mu dovoli umreti. Chirac mu je odgovoril, da mu ne more ustreči. Sodni postopek proti materi in zdravniku je bil februarja letos zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen.