Podatki, ki jih je dostavil Ahmed Chalabi, član Iraškega nacionalnega kongresa, so se izkazali za jalove. Politiki so prepričani, da je treba Husseina odstraniti ter pomagati Iračanom, da bodo lahko zaživeli v svobodi. Nekateri se nagibajo k še strožjim ekonomskim in političnim sankcijam, drugi, predvsem iz vojaškega vrha, pa so prepričani, da je treba politično in vojaško podpreti opozicijo, ki jo zaenkrat predstavlja zgolj v tujini stacionirani kongres, ki pa se je v preteklosti izkazal za nezanesljivega.
Saddam Hussein, ki je prišel na oblast leta 1979, v času iranske revolucije, je že po letu dni svoje vladavine iz strahu pred uporom šia muslimanov zanetil vojno s sosednjim Iranom. Po osemletni vojni, ki je terjala na desettisoče življenj, se je iraška vojska odpravila na sever, kjer so Kurdi okupirali vladno nadzorovano ozemlje v iraškem Kurdistanu. V svarilo upornikom, je iraška vojska pod Husseinovo taktirko ubila na tisoče kurdskih civilistov, proti katerim je Irak po trditvah mednarodne skupnosti uporabljal kemijsko orožje. Več tisoč ljudi je zbežalo v Iran in Turčijo.
Julija 1990 je Saddam Hussein zanetil prve klice Zalivske vojne, ko je obtožil Kuvajt »gospodarske vojne« proti Iraku, ker naj bi kuvajtska vlada umetno zniževala ceno nafte ter črpala nafto iz iraškega polja na mejnem območju. Že čez dober mesec so kolone iraških vojakov v spremstvu tankov korakale proti kuvajtski meji in čez teden dni je Saddam Hussein razglasil priključitev Kuvajta kot devetnajste iraške province. Ko se do 15. januarja 91-tega iraški vojaki na zahtevo Združenih narodov niso umaknili iz Kuvajta, se je začela Zalivska vojna. Bush starejši na ameriški strani proti Saddamu Husseinu na strani iraških okupatorjev. Po petih tednih bombnih napadov, so Američani pregnali Iračane iz kuvajtskega zaliva.
28. februarja se je Irak vdal vsem sankcijam Združenih narodov in od takrat je šlo v Iraku samo še navzdol. Ogromna množica predstavnikov srednjega sloja, ki je bil navajen na lagodno življenje, je pod nevzdržnimi sankcijami ubobožala. Revni so postali še revnejši. Edini, ki so se povzpeli, so bili Saddamovi prijatelji iz vojaških vrst. Ti si niso upali govoriti, na predsednikove besede so se naučili zgolj kimati. Na sestankih s predsednikom so sedeli v vojaških uniformah. Edini, ki je smel imeti orožje, je bil Saddam Hussein, ki je ob najmanjšem nesoglasju svojo puško tudi uporabil. Despotski predsednik se zaveda, da je zagotovo najbolj osovraženi mož v državi. Tisti, ki so njegovi zvesti podložniki, se ga bojijo, nekateri, ki si mu upajo potihem nasprotovati, ga sovražijo. Saddam Hussein dobro ve, da bo lahko ostal na oblasti toliko časa dokler bo vladal s trdo roko. Američani, ki že leta vidijo v njem grožnjo proti človeštvu, pa se najverjetneje motijo. Hussein se namreč zaveda svojih meja, na drugi strani katerih je zgolj nemočna figura v svetovni politiki, ki je že dolga leta v rokah drugih ljudi. Kemično ter biološko orožje, ki ga pod budnim očesom hrani Hussein, je pri njem na varnem. Saj, če bi ga uporabil proti Američanov, bi bil tole zagotovljen samomor. Še preden bi ameriški vojaki prikorakali do Bagdada, bi se ves Irak zadušil v lastnem strupu.
Iraške sosede so brez izjeme proti napadu na Irak, čeprav nekatri zagovorniki argumentirajo napad prav z iraškim ogrožanjem celotne regije. Turške oblasti so javno povedale, da bi padec Husseinove oblasti zelo verjetno destabiliziral sever Turčije. Iraški Kurdi bi postali močnejsi in bi skupaj s turškimi Kurdi na severu morebiti zahtevali lastno državo. Šia muslimani na jugu pa bi se lahko povezali z Iranom, ki bi tako postal najmočnejsa država v regiji, česar pa si Americani gotovo ne želijo. Saj so Iran, skupaj z Irakom in Severno Korejo že zdaj označili za eno najnevarnejših držav. Edina teroristična organizacija, ki jo podpira Saddam Hussein, je iranska opozicionalna skupina, ki želi strmoglaviti iransko oblast, zato je smešno govoriti o združeni nevarnosti Iraka in Irana, ki sta že od zacetka osemdesetih, ko je Saddam invandiral Iran, v napetih odnosih.
Proti napadu je celo Kuvajt, ki so ga Američani pred malo več kot desetletjem rešili iz Saddamovih krempljev. Predsedniki, ki v Saddamovi podobi vse večkrat razpoznajo svoj lastni odsev, se bojijo za lastno oblast, katere stabilnost bi bila s Saddamovim padcem prej ogrožena. Sirija in Saudska Arabija, ki sta bili v Zalivski vojni na ameriški strani, sta zdaj modro zadržani. Arabski državniki v določenih mejah podpirajo boj proti terorizmu, domače časopisje, ki ga sami cenzurirajo, pa je popisano večinoma s protiameriškimi gesli ter strogimi obtožbami zahodnjaške politike. Predsednik Bush skuša na vsak način pozabiti, da je bilo 15 mož od 19-tih, ki so 11. septembra ugrabili letala Saudijcev. Rezultati javnega mnenja Američanov pa so pokazali, da se ljudje bojijo bolj Saudijcev kot Saddama Husseina, še manj pa Irancev in Korejcev. Bush si torej ne želi pridobiti zgolj priljubljenost ameriske črede, pač pa tudi republikanske smetane, ki jo bolj kot boj proti terorizmu, zanima saudska nafta, ki vsako leto prinese nekaj biljonov dolarjev.
Lačnega volka je najbolje pustiti spati. Američani so se pustili zapeljati votlemu strahu 64-letnega moža, ki si želi zgolj obdržati moč in oblast. Na Bližnjem vzhodu se ga ne boji nihče več. V resnici pa si v vojno z njim ne želijo niti Američani. Saddama Husseina bi seveda bilo treba odstraniti in zamenjati, toda kdaj, kako in s kom, so bolj resna vprašanja, ki se jih ameriška diskusija še niti ni lotila. Američani bi bili pripravljeni podpreti vojaški udar, ki bi ga izvedla iraška opozicija in bi se tako izognili odgovornosti. Najbolj prikladna rešitev pa bi bila, da bi se ostareli diktator zrušil pod težo let in slabe vesti.
Irak s svojim diktatorski predsednikom Husseinom na čelu, ogromno vojsko, ki je terjala miljone življenj, s kemijskim ter biološkim orožjem, ima vse značilnosti vojaške dikature. Saddamov Irak je torej nadvse primerna tarča protiterorističnega boja, le da ni nobenih dokazov, ki bi potrjevali iraško vpletenost v septembrski teroristični napad na Svetovni trgovinski center.
Svet se zares znova deli na dva pola, kot da bi se še enkrat odvijal scenarij Hladne vojne. Komunistično ”zlo” je z vsopom v tretje tisočletje zamenjal terorizem. In tokrat smo na pravi strani tudi mi. "Kdor ni znami, je proti nam."