Gre za primere učiteljev tujih jezikov iz drugih držav EU, ki so se na italijanskih univerzah zaposlovali v 80-ih in na začetku 90-ih. V skladu s takratno nacionalno zakonodajo v Italiji so imeli ti pravico le do delovnih pogodb za določen čas, ki v minulih šestih letih niso bile obnovljene. Evropsko sodišče je že v poprejšnji obravnavi razsodilo, da gre za diskriminacijo in kršenje pogodbe EU.
Italija je zakone spremenila leta 1995, ko je tudi neitalijanskim učiteljem tujih jezikov iz EU ponudila delovne pogodbe za nedoločen čas, Evropska komisija pa z novo zakonodajo še vedno ni popolnoma zadovoljna, saj ocenjuje, da ta še vedno krši nekatere vidike prostega kroženja delovne sile v EU.