Avtorica prispevka: Tina Čuček
Že tako težak mandat, ki se mu obeta v razširjeni Evropski uniji, Barroso začenja s še enim bremenom - dejstvom, da so ga voditelji Unije postavili za prvega komisarja zato, ker se niso mogli uskladiti o nikomer drugem. Zdi se, da je bil 48-letni nekdanji portugalski premier - premierski stolček je zapustil zato, da je lahko zasedel komisarskega - izbran ravno zato, ker nikomur ni posebej ugajal.
Prav to, da nikomur ni posebej všeč, je kritično poudaril tudi Jelko Kacin ob njegovem imenovanju. " Potrebujemo pač človeka, ki je kredibilen, ki bi vseh 25 držav, predvsem pa prebivalstvo, prepričal, da je evropska ideja pomembna, da ni v krizi in da moramo to, kar smo se že dogovorili, tudi uresničiti. Zato pa potrebujemo zastavonošo in mnenja sem, da on ni zastavonoša. On je samo najnižji, najmanjši, najslabši možni kompromis," je prepričan Kacin.
Tako pravijo kritiki, ki mu med drugim očitajo, da vse povprek obljublja nemogoče. Da pač ni realno pričakovati, da bo največja članica, Nemčija, ki tudi največ prispeva v bruseljsko blagajno, pristala na enak status, kot ga ima najmanjša, Malta.
Tisti, ki jih je Barroso prepričal, verjamejo, da bo novi šef komisije pokazal svojo odločnost in držal besedo. V moč besede verjame predvsem Alojz Peterle, kajti komentiral je imenovanje Barrosa z besedami: "On je začel vodit z močno roko, če to tako zdaj poimenujem. Računam pa, da bo držal besedo, da ne bo naredil komisarjev dveh kategorij, kar je posebej za nas pomembno in pa tudi za celo evropsko zvezo."
Pravnik in oče treh otrok je politično kariero začel zelo mlad. Pri 29-ih letih je bil že poslanec, pri 36-ih pa portugalski zunanji minister. V začetku leta 2002 se je zavihtel na premierski stolček. Je politik desne sredine, kamor uvršča svojo socialdemokratsko stranko, čeprav je začel na skrajni levici, kot član radikalnega maoističnega gibanja. To epizodo svojega življenja, ki kaže na njegovo politično kameleonstvo, bi najraje pozabil, saj je v uradnih biografijah ni mogoče najti.
Danes velja za zapriseženega Evropejca in obenem velikega prijatelja Združenih držav Amerike. Prijateljstvo z Washingtonom je utrdil s podporo vojne v Iraku, kar so mu očitali ne le doma, temveč tudi v Evropskem parlamentu.
V svojem pozdravnem nagovoru je Barroso svoje namene in trenutno stanje Evropske unije pred člani evropskega parlamenta razložil z besedami: "Res je, da je Irak pokazal, da ni skupne Evropske politike. Ni moja država razbila enotnosti, mnoge druge članice, tudi tiste, ki so stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, pa so imela različna stališča. To je realnost. Nima smisla razpravljati, kdo je imel prav in kdo ne. Najti moramo način, da zbližamo stališča."
Proevropskost je dokazoval z doslednim zniževanjem javnega dolga, kar zahteva evropski pakt stabilnosti. Vendar se mu račun ni izšel doma. Zategovanje pasu, s čimer je sicer ukrotil primanjkljaj, je prineslo večjo brezposelnost. Tega mu Portugalci niso odpustili. Njegova vladajoča stranka je na volitvah za Evropski parlament pogorela. Zamerijo mu tudi odhod v Bruselj pred iztekom mandata. Barroso odgovarja, da je vpliv, ki ga prinaša mesto predsednika komisije, v interesu Portugalske.
Portugalci bodo Barrosovo delo ocenili na naslednjih parlamentarnih volitvah. Na evropskem parketu bo prva preizkušnja imenovanje komisarjev čez mesec dni. Od te prve poteze bo v veliki meri odvisno, koliko manevrskega prostora bo imel pri vseh naslednjih.