Južni Korejci računalnike menjajo za motike

Takšna je tudi zgodba kemijskega inženirja, ki je mesto vodje raziskovalcev v kemični tovarni zamenjal za vodjo družinske farme kumaric v mestu Sangju, ki je od prestolnice Seul oddaljeno 270 kilometrov. "Dovolj mi je bilo stresnega življenja. Vsak dan sem ure presedel v avtu, da sem se pripeljal do službe in nazaj," svoje prejšnje življenje, ki ga prav nič ne pogreša, opisuje Suh Jeong-deok. "Življenje v mestu ni vredno človeka in vedno več družin se tega zaveda."

Leta 2011 je večja mesta zapustilo kar 10.503 družin, kar je dvakrat več kot leta 2010. Trend selitve na podeželje se nadaljuje tudi letos in večina družin se na podeželju ukvarja s kmetijstvom.

Največ priselitev v mesta so imeli v Južni Koreji med letoma 1970 in 1980, ko je potekala industrializacija. Odpirala so se nova delovna mesta in mnogi so zapustili podeželje v iskanju bolj kakovostnega življenja. Zdaj se zadeve obračajo na glavo. Mesta so prenatrpana, ljudje plačujejo astronomske cene za stanovanja, ki so tako majhna, da družina ne more normalno funkcionirati. Promet je obupen in v času konice praktično obstane. Šole so prepolne učencev in kakovost izobraževalnega sistema je padla.

Oživitev podeželja je postal eden od prednostnih načrtov južnokorejske vlade. "Ljudi je treba ponovno stimulirati, jim pokazati, da se splača za nekaj zelo potruditi. Šele takrat so spet produktivni. Če je v 80. letih veljala zaposlitev v mestu za največjo stimulacijo, potem je sedaj skrajni čas, da se ta trend obrne. Življenje v mestu pač ni več vredno tako zelo velikega stresa in neka nova kakovost življenja se ponuja na podeželju," pojasnjuje minister za kmetijstvo. Ministrstvo je namreč pripravilo številne davčne olajšave in finančne subvencije za tiste družine, ki na podeželju začenjajo lastno kmetijsko dejavnost.

V deželi, kjer povprečni delavec letno opravi 2200 delovnih ur, kar je največ med državami razvitega sveta, je vedno bolj pomembna tudi kakovost življenja. V mestih že potekajo številna izobraževanja, na katerih se lahko vsi zainteresirani seznanijo z vsemi finančnimi spodbudami in možnostmi, ki jih imajo, če se odločijo za selitev na podeželje. Vlada je namreč ocenila, da so ta na novo nastala kmetijska podjetja že začela polniti državno blagajno.

Selitev tudi zaradi pritiskov v šolah

Mnogi pa se za selitev na podeželje odločajo tudi zaradi svojih otrok. Da bi jih zaščitili pred stresom, se družine selijo v predele, kjer je bistveno manj tekmovalnosti na šolah. Okoli 72 odstotkov južnokorejskih šolarjev ima dopolnilni pouk in inštrukcije na domu, samomor pa je glavni razlog smrti med mladimi v starosti od 15 do 24 let. Število samomorov se drastično poveča v času izpitov.

Odločitev za prostovoljno revščino

Selitev na podeželje pa prinaša tudi nekaj tveganja. Zaslužki so zaenkrat še vedno precej nižji od zaslužkov v mestu. Še vedno je precej družin, katerih obstoj je močno odvisen od državnih subvencij. Vodja projekta ponovne oživitve kmetijstva na podeželju pojasnjuje, da se družine večinoma zavedo, da jih ob selitvi na podeželje čaka revščina, a hkrati jim je pomembnejše, da se izboljšajo njihova kakovost življenja, njihovi odnosi znotraj družine in njihov odnos do narave. "Odločajo se za prostovoljno revščino, ki pa jim bo dolgoročno prinesla notranje bogastvo."

Očitno projekt deluje, saj se je v zadnjih treh letih, odkar se je začel val selitve na podeželje, za vrnitev v mesto odločilo komaj sedem odstotkov družin.