ZDA že dlje časa obtožujejo Irak, da proizvaja kemično, biološko ali jedrsko orožje. Opazovalce Združenih narodov, ki so pregledovali, ali so pritožbe utemeljene, je Sadam Husein namreč leta 1998 nagnal, prejšnji teden pa so se začela pogajanja o njihovi vrnitvi.
Ne glede na razplet dialoga Irak-Združeni narodi je napad na to zalivsko državo in odstranitev Sadama Huseina za ameriškega predsednika Georga Busha samoumevno nadaljevanje boja proti terorizmu. Bush je tako minuli teden dejal, da pri preprečevanju širjenja orožja za množično uničevanje ni prostora za napake in ne sme priti do možnosti, da bi se učili na napakah. Po Bushevih besedah mora koalicija delovati odločno, nedejavnost pa je izključena.
Konvencija o neširjenju jedrskega orožja dovoljuje državam, ki ga imajo, da ga uporabijo samo proti državam proizvajalkam takšnega orožja, proti sebi enakim torej. Nedefiniran status, ali Irak ima orožje za množično uničevanje ali ne, ga zato postavlja v nevarnost pred jedrskim napadom Združenih držav.
Kot pravi britanski premier Tony Blair, ima Sadam Husein že dalj časa orožje za množično uničevanje. Je edini svetovni voditelj, ki je uporabil kemično orožje proti svojemu narodu, dodaja Blair.
Do tu se zdi ameriško-evropska koalicija trdna. Razhajati pa se začne pri temi, kdaj in s čim napasti katero od sedmerice držav osi zla, ki jim Bush ob morebitnem sporu grozi z uporabo jedrskega orožja. Blairova in evropska stališča so tu milejša. Blair pravi, da se še niso odločili, kako se bodo spopadli s to grožnjo. Toda Husein je grožnja in ni dvoma, da ima orožje za množično uničevanje, pravi Blair.
Morebitno prvo jedrsko vojno razen Busheve administracije podpira le malokdo. Američani z vsakim truplom ameriškega vojaka iz Afganistana manj, enako je v Evropi z evropskimi vojaki. Finančno požrešen boj proti terorizmu podpira vse manj članov ameriškega kongresa. Ameriško rožljanje z orožjem pa je vse manj po godu tudi Rusiji. Ruski zunanji minister Igor Ivanov pravi, da je stališče Rusije dobro znano. Po njegovih besedah trdno podpirajo politično reševanje situacij, kot jih določajo resolucije Varnostnega sveta ZN ob upoštevanju mednarodnega prava.
Ameriški zunanji minister Colin Powell vztraja, da Bush nima na mizi nobenega načrta za napad in da ZDA še vedno sledijo programu za zmanjšanje števila jedrskega orožja. Slednje ne drži povsem, saj Američani jedrske konice le razstavljajo in jih ne uničujejo.
Štrbenc o možnostih jedrskega spopada
Primož Štrbenc s Fakultete za družbene vede je na vprašanje, kolikšna je možnost, da ameriški predsednik Bush vendarle dobi na mizo načrt za napad na Irak in tako pravzaprav dokonča družinsko delo, ki ga je začel njegov oče, odgovoril, da je dejstvo, da ameriška administracija zelo resno razmišlja o tem napadu. Po njegovih besedah se nekateri člani administracije intimno zelo identificirajo s tem ciljem. "Vendar pa bo morala biti Busheva administracija zelo previdna in razmisliti od tem, ali napasti ali ne. Obstajajo trije razlogi za napad, namreč ameriška administracija zelo resno razmišlja o umiku iz Savdske Arabije. In če hoče to narediti, mora najprej zrušiti režim Sadama Huseina, ki predstavlja močno vojaško grožnjo. Drug razlog je bojazen, da bi Irak prišel do orožja za množično uničevanje. Kot tretji razlog pa se pojavlja ideja, če bi Husein padel, potem bi lahko naftne pogodbe, ki jih je dobila ruska federacija, morda prešle v roke ameriškim korporacijam. Obstajajo tudi trije resni razlogi proti napadu na Irak. Kot prvič, arabska množica oziroma ulica je že sedaj zelo kritična do ZDA. Napad na Irak pa bi lahko pomenil tisto točko, kapljo čez rob, ki bi to kritično maso povečala in proameriški režimi v arabskem svetu bi lahko postali zelo destabilizirani. Drugič, če bi odpravili Huseina, bi to pomenilo, da ni več močne centralne oblasti in Irak bi lahko začel razpadati, kar bi lahko v končni fazi pomenilo tudi razpad Savdske Arabije oziroma separatistične tendence v vzhodni savdski pokrajini El Hasa. Tretjič, če bi ameriška administracija dejansko napadla Irak, bi verjetno Husein poslal rakete nad Izrael. Sedanji premier Šaron pa bi bil več kot pripravljen sprejeti ta izziv, kajti sam bi rad radikaliziral nekatere politične poteze," pravi Štrbenc.
Na vprašanje, če se zdi z najnovejšimi Bushevimi izjavami o državah na osi zla ter uperjenemu orožju proti Kitajski in Rusiji jedrski spopad zdaj bliže, kot je bil kdajkoli v času hladne vojne je Štrbenc odgovoril, da glede tega ni tako kritičen. "Ruska federacija je dejansko omenjena v tajnem poročilu Pentagona, vendarle pa v nekem povesem kooperativnem kontekstu. Poročila namreč poudarja, da so odnosi z Rusijo precej dobri. Ljudska republika Kitajska je povsem druga zgodba. Lahko bi rekli, da so medeni tedni, do katerih je prišlo med ZDA in Kitajsko po 11. septembru, dejansko spreminjajo, končujejo. V nekem srednjeročnem obdobju, morda petih let, bi predvsem, če bi Kitajska poskušala kakorkoli napasti Tajvan, ZDA morda poskušale napasti Kitajsko tudi z nekaterim modificiranim orožjem. Vendar pa bi verjetno najprej prišlo v poštev konvencionalno orožje," meni Štrbenc.
Največje pozornosti je vredno Bushevo naročilo vojaški industriji, naj se loti izdelovanja "lahkega" jedrskega orožja za boj proti terorizmu. Na vprašanje, če to pravzaprav pomeni popoln preobrat v dosedanji ameriški jedrski doktrini, Štrbenc odgovarja pritrdilno in dodaja, da je jedrsko orožje po koncu hladne vojne po letu 1990 nasploh začelo stopati močno v ozadje. Sedaj pa po njegovih besedah prihaja do reideologizacije mednarodnih odnosov oziroma Busheva administracija reideologizira svoj odnos do mednarodnih odnosov, kar pomeni, da lahko dejansko poskuša uporabiti jedrsko orožje predvsem za uničevanje podzemnih potencialov, kjer naj bi se skrivalo kemično in biološko orožje.
