FOTO in VIDEO: 'Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali take pošasti?'

Tako kot Bosna in Hercegovina je tudi Srbija leta 2009 sprejela Zakon o zaščiti živali, ki prepoveduje mučenje živali in evtanazijo. Toda, v nasprotju z zakonom in ob tihem soglasju veterinarske uprave v skoraj vseh zavetiščih živali redno mučijo in ubijajo, trdi podpredsednica združenja Koalicija za život Marina Morozov.

"Ko smo se začeli ukvarjati s problemom potepuških psov na ulicah in v zavetiščih, nismo niti slutili, da bomo našli tako globoko vkoreninjeno korupcijo in nezainteresiranost veterinarske uprave ter občin, da bi se problem rešil. Nasprotno, zdi se, da se trudijo po najboljših močeh, da bi ti psi za vedno ostali na ulicah," je povedala za 24ur.com.

V Srbiji ne obstaja realni register lastniških psov in rejcev, pravi. "Od več kot tri tisoč rejcev so pri Veterinarski upravi registrirani in nadzorovani samo trije. Davkov nihče ne plačuje, psi se prodajajo tako rekoč zastonj. Takoj, ko jim nehajo služiti za razmnoževanje, jih vržejo na ulico."

Tako kot v BiH imajo tudi v Srbiji za reševanje problematike uličnih psov predviden program CNR (ulovi, steriliziraj, vrni), a prakticirajo in spoštujejo ga le redki, pravi Morozova. "Številke psov, ki naj bi jih sterilizirane vrnili na ulice, so izmišljene, ti psi dejansko izginejo. Nekatere občine nezakonito ubijanje podpirajo, pse pogosto zastrupljajo. Niti en šinter nima opravljenega obveznega šolanja, kar veterinarska uprava dobro ve, pa ne ukrepa." 

'Pse prevažajo v majhnih prikolicah tudi po 200 kilometrov daleč'

Mnoga zavetišča za živali niso registrirana, vstop vanje pa javnosti marsikje ni dovoljen. Če že imajo uradne ure, je to običajno med 10. in 12. uro, ko je večina ljudi v službah, nadaljuje Morozova.

Med najbolj spornimi je podjetje Avenija MB iz Vrnjačke Banje, ki ima pogodbe z več kot 20 občinami v Srbiji. Ker te nimajo svojih zavetišč, za t. i. oskrbo psov Aveniji MB plačujejo velike vsote. "Ta pa psov nikoli ne vrne na ulice, ljudem pa ne dovoli vstopa v svoja zavetišča. Ker imajo dovoljenje za pobiranje živalskih kadavrov, tja zakamuflirajo tudi pobite pse," je prepričana.

Njihovi šinterji lovijo pse in jih v majhnih prikolicah prevažajo tudi po 200 kilometrov daleč. Iz videoposnetka, ki ga je objavilo združenje iz Knjaževca, je razvidno, kako pasji mladiči, ki jih prevažajo ob več kot desetih odraslih psih na 40 stopinjah, hlastajo za vodo. "Povsem mokri so, saj jih večji psi med potjo pohojajo, po njih urinirajo, bruhajo ... in temu veterinarska uprava pravi humani prevoz!" je ogorčena Morozova. Na fotografijah je pod prikolicami moč videti celo kri.

V Vršcu so psi drug drugega pogrizli do smrti

Tudi razmere v zavetiščih so podobne tistim v BiH. Februarja letos, na primer, so v javnost prišle fotografije mrtvih psov v azilu Drugi oktobar v Vršcu, ki jih je posnela ena od zaposlenih. Psi so bili tako lačni, da so se žrli med seboj. "Ko sem prišla v službo, sem našla na pol pogrižene pse, od njih so ostale samo zadnje noge, iz trupa je gledalo črevo, celo glave so bile obglodane. Grozljivi, grozljivi prizori," je povedala za srbski Blic. Po njenih besedah takšno stanje traja že več mesecev, samo decembra lani je poginilo 45 psov.

Odgovorni teh fotografij niso komentirali, novinarjem srbskega Blica so posredovali samo zapisnik veterinarske inšpekcije, v katerem je pisalo, da je v azilu vse v skladu s predpisi. "Psi dnevno dobivajo odmerke hrane, ki jim jih je predpisal veterinar, ustrezno so nameščeni, so na čistem, vedno imajo na voljo vodo," je zapisal Goran Luketić. Na naša vprašanja se v azilu niso odzvali.

Loznica: javnost pretresla fotografija psa, ki naj bi zmrznil v snegu

Januarja letos je v medijih zaokrožila fotografija mrtvega psa pred enim od boksov v azilu v Loznici, ki je po besedah aktivistov zmrznil v snegu. Lastnik azila, javno podjetje Naš dom, je sporočil, da pes ni umrl od mraza ali lakote, pač pa od starosti. Za tem incidentom so na kletke namestili ponjave, domnevno, da bi pse zaščitili pred mrazom. A skupina prostovoljcev, ki je posnela fotografijo, trdi, da so jih namestili zato, da z njimi prikrijejo realno stanje. Poleg tega so povsod okoli zavetišča izobešene table, da je fotografiranje prepovedano. Psi po besedah aktivistov sredi najhujše zime niso imeli slame v boksih, voda v njihovih posodah pa je bila zmrznjena. Po podatkih združenja Koalicija za život veterinarja v azilu nimajo že vse od septembra lani.

KJP Naš dom je bil eden redkih, ki se je odzval na naša vprašanja. Povedali so, da azil v Loznici obstaja od leta 2009, v njem pa imajo trenutno 212 psov. "O nekih slabih razmerah bi lahko govorili povsem na začetku, ko pristojno ministrstvo in inšpektorji niso dali nobenih jasnih navodil o tem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni pogoji za delovanje 'začasnega zavetišča za živali'. Že od sredine leta 2010 pa so stvari urejene po odredbah pristojnih inšpektorjev, veterinarjev in konstruktivnih priporočilih združenj za zaščito živali," so zapisali.

Kot pravijo, pse hranijo izključno s kvalitetno hrano, redno dobivajo vodo in zdravstveno oskrbo. Pasje bokse redno vzdržujejo in čistijo. Pse pred soncem zaščitijo z zastori, pozimi jim za zaščito pred mrazom v bokse dajo slamo, znotraj boksov pa imajo tudi hišice. Glede veterinarske oskrbe imajo dogovor z veterinarsko postajo Loznica, v azilu pa opravljajo čipiranje, registracijo, zdravljenje in sterilizacijo, trdijo. "Psi so v dobrem stanju, zelo redko se zgodi, da se med seboj spopadejo. Do poginov pride redko, v večini primerov je razlog starost."

Zavetišče je odprtega tipa, pojasnjujejo, obstaja pa pravilnik, ki se ga morajo držati tako zaposleni kot obiskovalci. Imajo tudi videonadzor. "Ljudje lahko pridejo in posvojijo psa, če želijo, ampak to stori le malo domačinov. Lahko govorimo o enem psu na mesec. Več psov iz našega zavetišča vzamejo različna združenja za zaščito živali, ki jih potem odpeljejo v tujino in jim tam poiščejo nov dom. Letos smo na primer na ta način oddali 64 psov."

V podjetju KJP Naš dom priznavajo, da se "iz nam nejasnih razlogov in ob podpori lokalnih združenj za zaščito živali" v medijih pojavljajo lažne informacije o stanju v zavetišču. "Zaradi vsega tega so k nam prihajali posamezniki, domača in tuja združenja za zaščito živali, predstavniki veleposlaništev itd ... ki pa so se vsi prepričali, da so psi pri nas dobro."

'Problema ne želijo rešiti, ker na teh psih služijo!'

Po podatkih Morozove je občina leta 2015 omenjenemu azil namenila 10 milijonov dinarjev (81.800 evrov), leta 2016 12 milijonov (98.100 evrov), v letu 2017 pa je zanj predvidenih kar 17 milijonov (139.000 evrov). "Če vsako leto azilu namenjajo več denarja, število psov na ulicah se ne zmanjšuje, kakovost uslug pa je vse slabša, se vprašamo, kje je problem? Kam gre ves ta denar? Največji problem je korupcija, slaba uprava zavetišč in nasploh nespoštovanje živali. Napačni ljudje na napačnih položajih, ki se tam nahajajo zaradi političnih razlogov in zvez."

Tako kot v Bosni tudi v Srbiji sredstva iz državnega proračuna, ki so namenjena reševanju problematike brezdomnih živali torej ne gredo za ta namen, pač pa v zasebne žepe. "Lastniki zavetišč so povezani z občinskimi veljaki, zato prostore najemajo od znancev po izjemno visokih cenah in plačujejo fiktivne veterinarske storitve. Lokalni mediji prave informacije prikrivajo z naročenimi teksti o številnih ugrizih potepuških psov, s čimer širijo sovraštvo ljudi do njih. Kaos, torej, v katerem profitirajo vsi, razen psov, ki so nebogljene žrtve." Problem je po njenih besedah rešljiv, toda tisti, ki so zadolženi za to, da ga rešujejo, tega pravzaprav ne želijo. "Ker na psih služijo," zaključi.

Združenje Koalicija za život je na svoji spletni strani objavilo fotografije psov v tamkajšnjih zavetiščih:

'Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali take pošasti?'

Profesor na Fakulteti za varnost Darko Trifunović je za srbski Alo povedal, da se zlo, kakršno se je zgodilo v Vršcu, dogaja povsod po Srbiji. "Srbija je od Evropske unije dobila veliko denarja za program CNR, ki bi moral problem potepuških psov rešiti v nekaj letih. Na žalost je bil ta denar, tako kot pri drugih donacijah, pokraden," pravi profesor, ki si želi, da bi za zlo v Vršcu kdo odgovarjal.

"Istega dne, ko so najstniki v Novem Sadu zažgali brezdomca, so v Železniku otroci z bencinom polili in zažgali osem potepuških psov, za katere je skrbel cel blok. Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali take pošasti? Potrebujemo zakon, ki bo omogočil, da zaščitimo te živali, če vidimo, da jih nekdo muči, da idiota, ki to dela, lahko brez težav udarimo, pa se to smatra kot dovoljeno, ker si s tem zaščitil življenje – psa, mačka ali katerekoli druge živali," je še dejal.

Uprava za veterinarstvo: Zlorabo in mučenje prijavite inšpekciji

Tako kot v BiH tudi v Srbiji ne vodijo evidenc kaznivih dejanj mučenja živali. Na vprašanje, kako komentirajo zlorabo živali, očitke o nehumanih prevozih in korupciji, pa so odgovorili, naj ljudje, če vedo za primere mučenja in zlorabe živali, le-te prijavijo veterinarski inšpekciji.

Črna gora: grozljive razmere v azilu v Nikšiću

Nič kaj boljša ni situacija v Črni gori. V Nikšiću, na primer, so oktobra 2015 odprli zavetišče za zapuščene živali s kapaciteto za 60 do 70 psov. Konec maja letos so ga člani združenja Mreža za zaščito psov in mačk v Črni gori obiskali in naleteli na grozljive razmere. "V eni kletki je ležal mrtev pes, drugi pa so bili zbrani okoli njega in so jedli meso z njegovega hrbta. Takoj smo doumeli, da to ni nikakršen azil ali zavetišče, pač pa koncentracijsko taborišče za te živali," so po poročanju portala Vijesti zapisali v sporočilu za javnost.

V azilu ni bilo nikogar, morali so preskočiti ogrado, da so lahko vstopili. Širil se je neznosen smrad, posode za hrano in vodo so bile prazne, boksi polni iztrebkov, podivjani psi pa so se klali med seboj. "V boksih je bilo natrpanih preveč psov, niso bili ločeni – majhni od velikih, psice od psov, agresivni od mirnih ... vsi pomešani med seboj," so še povedali. Prav tako v azilu ni bilo vode, ustreznih prostorov za delo in veterinarske ambulante. Našli so samo stekleničko s sredstvom za evtanazijo in nekaj injekcij. "Po informacijah, ki smo jih dobili, psi hrano dobivajo samo občasno, v majhnih količinah, do katere manjši psi niti ne pridejo. Enako je z vodo. O higieni nima smisla govoriti, ker ne obstaja," še pravijo zaščitniki živali.

Oddaljenost in slaba makadamska cesta ljudi, ki so zainteresirani, da bi psa posvojili, odbijata od tega, da bi sploh prišli v azil. "Jasno je, da se tu dogaja zloraba živali na nivoju občine, nikšićko zavetišče služi samo kot začasna postaja za pse, od ulice do evtanazije. Za taka nehumana dejanja mora nekdo odgovarjati. Vse to financirajo stanovalci Nikšića in prepričani smo, da nihče od njih ne želi, da to zavetišče služi kot mesto, kjer živali bivajo v nehumanih razmerah in umirajo v skrivnostnih okoliščinah."

Upravnik azila Slavko Krivokapić se je po poročanju portala Vijesti odzval na očitke s pojasnilom, da tistega dne, ko so psi jedli mrtvega psa, ni nihče prišel v azil, ker je imel človek, ki bi to moral storiti, družinske obveznosti. Razmere v azilu po njegovih besedah niso idealne, so pa zadovoljive. "Žal nam je, da se je to zgodilo. Pes, ki je prišel v azil dan prej, je bil bolan in je tekom noči verjetno umrl. Predpostavljamo, da so se psi poklali in ko so zavohali kri, je njihov nagon storil svoje. Pse redno hranimo, higiena je na zadovoljivem nivoju, na ta konkretni dogodek pa nismo mogli vplivati." Azil po njegovih besedah funkcionira dobro, čeprav še ni povsem dokončan – nima na primer še upravne zgradbe, kopalnice za zaposlene in vratarske hišice. Kot pravi Krivokapić, občina nima denarja za dokončanje azila, ker mora ljudem plačevati visoke odškodnine za ugrize psov. "Občina je v ta namen plačala 193.000 evrov! Vemo, da potepuški psi napadajo ljudi in njihove otroke in žal nam je za to, a nemogoče je, da je bilo napadenih tako število ljudi. To je prevelika številka, s katero se bo morala v prihodnosti ukvarjati policija," je še dejal.

Tudi direktor veterinarske ambulante Nikšić Petko Mikić je za Vijesti povedal, da je zdravstvena oskrba psov v azilu na zadovoljivem nivoju, prav tako njihova nega, razmere za življenje in hranjenje. "V azil prihajam petkrat na teden. Čeprav še ni dokončan, lahko rečem, da so razmere v njem dobre. Da bi se situacija s potepuškimi psi rešila, je treba začeti s čipiranjem. Dokler se to ne bo uredilo, bomo v Nikšiću imeli strahovitno visok porast psov, ki naj bi jih nekateri posamezniki sem celo namerno vozili." Do zdaj so po njegovih besedah oddali okoli 40 psov iz azila.

Ko so predstavniki omenjenega združenja za tem še enkrat obiskali azil, je tja prišel tudi Mikić. "Njegova izjava, da so razmere v azilu sijajne, je bila več kot samo cinična, glede na to, da njegova veterinarska ambulanta od občine mesečno prejme 1383,30 evrov," so še zapisali zaščitniki živali.

Pse ubijajo za tri ali pet evrov

Ines Gargović je aktivistka, ki se za pravice živali bori v naselju Berane in skrbi za 18 psov. Zavetišče, ki so ga odprli leta 2014, je po njenih besedah postalo kraj za masovna ubijanja. "Živali v njem nimajo osnovnih pogojev za življenje. To je kraj brez kanalizacije in vode, v katerem so se zaposlili ljudje, ki so pred tem pse ubijali za zgolj tri ali pet evrov," pripoveduje.

Šinterji so se s sosednjimi občinami dogovorili, da po njihovih ulicah lovijo potepuške pse, cena je 100 evrov na enega. Na tak način so z ulic umaknili na tisoče psov, a v omenjenem azilu jih je zdaj le 13, opozarja Ines. "Psi so jim prepuščeni na milost in nemilost, a o tem vsi molčijo!"

Ko je v javnost posredovala informacije, kaj se dogaja v tem azilu, so jo še istega dne vrgli iz društva za zaščito živali, v katerega je bila včlanjena in ga je celo pomagala ustanoviti. "Da bi prikrili resnico, so mi prepovedali vstop v azil, na moje posestvo so vrgli strup, začeli so mi groziti in me celo fizično napadli. Policija in tožilstvo na vse to nista nikoli reagirala, če sem prijavila primer uboja živali, so se mi celo smejali."

Pozimi, ko so se temperature spustile krepko pod minus, Ines ob misli na uboge pse, ki tam zmrzujejo, ni mogla spati, zato je šla sredi noči tja. "Nikjer ni bilo nikogar, zato sem tvegala in preskočila ograjo. Nahranila sem pse in jim dala piti vodo, ki je niso imeli. Takrat sem naredila nekaj posnetkov, ki sem jih nato objavila na Facebooku. Ljudje so jih začeli masovno deliti in resnica je končno prišla na dan. Odgovorni niso mogli več govoriti, da lažem. Predstavnikom nevladnih organizacij iz Evrope so v svoj zagovor rekli, da nimajo denarja, da bi uredili razmere – kljub temu, da so v občinskem proračunu sredstva, namenjena posebej za azil," je še povedala.

Hrvaška: Dubrovnik je primer dobre prakse

V primerjavi z BiH, Srbijo, Črno goro, Bolgarijo, Kosovim in Makedonijo pa je precej boljša situacija na Hrvaškem, kjer Zakon za zaščito živali dovoljuje evtanazijo zdravih živali v zavetiščih po 60 dneh.

Sandra Sambrailo je prostovoljka društva za zaščito živali v Dubrovniku, ki deluje že več kot 16 let. "Delujemo samo s pomočjo prostovoljcev in brez kakršne koli podpore na ravni mesta Dubrovnik. Kljub temu je Dubrovnik mesto brez potepuških psov. Dokazali smo, da se skozi projekt sterilizacije in iskanja novih domov problem zapuščenih živali lahko reši humano in civilizirano," je povedala.

Sandra vodi tudi azil Žarkovica, ki evtanazije ne prakticira. V njem skrbijo za 340 zapuščenih psov, nov dom pa so že poiskali več kot dva tisočim. Kot pravi, je župan že večkrat poskusil doseči, da bi bila evtanazija dovoljena in bi azil zaprli. "Leta 2015 so celo organizirali krajo psov in jih odpeljali v zavetišča po Hrvaški, ki dovoljujejo evtanazijo. To je bila sramota za Dubrovnik in Hrvaško po celem svetu!"

Večina prebivalcev si po njenih besedah želi sprememb in kmetijski minister Tomislav Tolušić jim daje upanje, da se bo konca leta ta zakon spremenil in se bo evtanazijo zdravih živali prepovedalo. "Prostovoljci in ljudje, ki se dolga leta ukvarjajo z reševanjem živali, čakajo novi in boljši zakon. Hrvaška je lahko in mora biti država brez evtanazije, a truditi se morajo tudi institucije, ne samo prostovoljci. Mesta in občine morajo urediti zavetišča, ki ne dovoljujejo evtanazije zdravih živali, policija mora ukrepati v primerih kršenja zakona za zaščito živali, veterinarske inšpekcije morajo kaznovati ljudi, ki živali zlorabljajo in zapuščajo. Šele tedaj bo Hrvaška, skupaj s prostovoljnimi združenji, postala civilizirana evropska država, Dubrovnik pa turistični biser," je zaključila.

'Vi jih mečete na cesto, oni pa vas imajo kljub temu radi. Ker drugače ne znajo'

"Ali veste, kaj pomeni tista plastika na ušesih psov? To so psi, za katere nikomur ni mar. Ne zagovarjam agresivnih psov, a tudi zanje obstaja neko pojasnilo in rešitev. Lajajo, ja. Ker jih brcate, tepete s palicami, obmetavate s kamenjem. Uničujete jim vero v ljudi, edino, kar imajo. In po vsem tem, po vseh vaših zverinskih dejanjih, se oni še vedno vračajo k vam. K tistim, ki ste jih vrgli iz avtomobila na ulico. Kljub vsemu vas imajo še vedno radi. Ker drugače ne znajo, ker imajo to v krvi. Kje pa je vaša vest?," je na Facebooku zapisala aktivistka Ivana.

Ivana je ena od številnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudi, ki na različne načine pomagajo tem psom – tako, da vsak dan hodijo v zavetišča, jih hranijo in skrbijo zanje, jim z objavami na družbenih omrežjih iščejo nove domove ali pa jih celo vzamejo k sebi in posvojijo. V naslednjem članku boste spoznali nekaj dobrih ljudi, ki svet teh živali spreminjajo na bolje.