14 dni v komi: 'Občutek, ko si ujet v svojem telesu, je grozljiv'

Januar 2016 je takrat 24-letni Emi Hrustanović za vedno spremenil življenje. Zaradi  AVM-ja, to je arteriovenska malformacija, je v možganih prišlo do krvavitve in s tem možganske kapi, zatekanja možganov in vseh drugih težav. Da bi ji lajšali okrevanje in predvsem možganom dali dovolj časa, so jo zdravniki dali v umetno komo.  Ema se vseh 14 dni svoje kome zelo dobro spominja. "Slišiš, recimo, ko so v tvoji sobi medicinske sestre, zdravniki in imajo normalen potek, se pogovarjajo o tem, kdo je umrl, in da mogoče znaš biti ti naslednji. Ko to slišiš, te je tako strah," razlaga.

Ema pa ni občutila samo prvinskega strahu, čutila je tudi srečo in veselje, ko je zaznala prisotnost svojih najbližjih. In iz tega skoraj omamnega občutka nepopisne sreče se je kaj hitro počutje spremenilo v neizmerno jezo. "Občutek, ko si ujet v svojem telesu in ne moreš ničesar povedati ali pokazati, je grozljiv," se spominja. 

Kaj je pravzaprav umetna koma, pove prim. Danico Avsec, spec. anesteziologije in intenzivne terapije, ki je dolga leta delovala v oddelku intenzivne terapije in tako iz prve roke ve, kateri pacienti se znajdejo v umetni komi. "Umetna koma je pravzaprav način zdravljenja hude možganske poškodbe ali kakšnega drugega obolenja. Velikokrat gre tudi za zdravljenje z umetnim predihavanjem ali umetno ventilacijo, da se bolnik pomiri," pove namestnica direktorja Slovenija Transplant. Pomembno je vedeti, da imamo različne stopnje nezavesti oz. različne stopnje motene zavesti, ki se nekako končajo v globoki komi. "Takrat ne govorimo več o komi, ampak govorimo o smrti. Možgani so dokončno in nepovratno poškodovani oz. ne delujejo več in to pomeni smrt," pove primarijka.  

Naša zakonodaja je sicer zelo dobro urejena in natančno določa, kdaj in kako zdravniki postopajo v različnih primerih, dodaja. "Kadar je možganska smrt potrjena z vsemi znaki, ni več pretoka skozi možgane. Takrat pravzaprav ni dileme in etično edino sprejemljivo je takojšne poseganje, ki ni več zdravljenje. To je samo vzdrževanje nekega stanja zaradi tega, ker se v določenih organih še vseeno ohrani nekaj časa pretok. Takrat smo dolžni prekiniti tisto, s čimer smo pričeli, a z drugačnim namenom," pove dr. Avščeva.  

Kdaj pa je tisti pravi čas, ko se zdravniki odločijo, da bolnika začnejo prebujati? Zdravnica pravi, da ob tem govorimo o dnevih, ker je povsem odvisno od stanja. "Lahko pride do izboljšanja po dolgem času ali do poslabšanja tudi po daljšem času. Včasih te stvari potekajo zelo hitro in tako se tudi bolnik zbudi zelo hitro. To so zagotovo najlepši trenutki," doda.

Ema se spominja, da so ji povedali, da je takoj, ko se je zbudila, zaspala nazaj. "Samo zazehala sem in zaspala nazaj," pravi. Dobro se spomni tudi trenutkov kome, ko se je na vso moč trudila priti čez mejo, pa jo je vedno znova ustavil carinik z značilnim glasom in je ni spustil čez. "Ko sem slišala tisti glas na hodniku, sem si rekla, carinik je tukaj. Nikomur ni bilo nič jasno kakšen carinik. V tistem trenutku je prišel v sobo moj zdravnik dr. Švigelj in ena izmed stvari, ki sem mu jih rekla, je, da mu bela veliko bolj pristaja kot zelena. Prav on je bil po glasu moj carinik," opiše.  

Podobno izkušnjo ima tudi prim. Avsec, ko je po operaciji reanimirala gospo, ki se je zelo kmalu vrnila nazaj v življenje, čez šest mesecev pa jo je ta gospa poiskala. "Jaz živim v Mariboru z nekim tujim narečjem za tisto področje. Na hodniku srečam gospo in njeno hčer ter ju vprašam, koga iščeta. Gospa mi odgovori, da mene. Ko sem jo vprašala, kako ve, da mene, mi je odgovorila, da me pozna po glasu. Ona je meni dobesedno povedala, kaj se je takrat med reanimacijo dogajalo," razlaga.  Zato je tako pomembno, zaključi prim. Avsec, da so zdravniki v takšnih situacijah zelo pazljivi, obzirni in pacientom ne povzročajo nikakršnih bolečin.