Kako se v Diagnostično-terapevtskem servisu borijo za življenja najtežjih bolnikov s covidom?

V času našega obiska je bilo 40 bolnikov na intenzivni obravnavi, torej v življenjski nevarnosti, dva sta v času našega obiska bitko s covidom izgubila. Želeli smo še enkrat pokazati, da virus obstaja. Da bitka za življenje teče vsak dan, da se medicinske ekipe trudijo, da so tam tudi pacienti, ki so hodili naokrog z lažno kodo QR in celo lagali o tem, da so cepljeni. Virus ne izbira. Mi pa izbiro, kako se bomo proti njemu borili, imamo. 

Enega bolnika prav v času našega obiska rešujejo z zunaj telesnim krvnim obtokom. "Ta pride v poštev takrat, ko bolniku pljuča popolnoma odpovejo, prek tega aparata jemljemo kri iz telesa, tukaj se kri nasiči s kisikom in odda ogljikov dioksid in se vrne nazaj k bolniku," potek opisuje prof. dr. Marko Noč. Da bo preživel ima le 40 odstotkov možnosti. Če se izvleče iz primeža covida, pa bitka še vedno ni končana. "Do sedaj smo imeli štiri bolnike s covidom, ki so potrebovali nova pljuča," še doda Noč. 

Kako zahrbten in agresiven je koronavirus, postane jasno, ko vsak naš vdih ni več samoumeven. "Imamo dve rentgenski sliki istega pacienta, ki je v ponedeljek potreboval še minimalni odstotek dodanega kisika, potem se je pa v roku enega dneva poslabšalo. Te dve sliki sta posneti v razmaku treh dni," razlaga asist. dr. Marko Žličar. Bolnik je zdaj intubiran, nam pove Žličar, postelje pa med tem vedno bolj polne. 

Samo v Diagnostično-terapevtskem servisu je hospitaliziranih preko 130 pacientov. "Trenutno mi operiramo s tremi halami navadnih pacientov, ki skupaj sprejmejo 76 pacientov, mi pa imamo na teh posteljah 91 pacientov," stanje opisuje Žličar. Zaradi takšnega pritiska bolnikov bo ta prostor, kjer je zdaj zdravniški konzilij in skladišče opreme, čez nekaj dni postal nov oddelek za bolnike. Dnevno imajo namreč po 15 sprejemov, zato v obstoječe hale že zdaj dodajajo kar zasilne postelje.  

Najmlajši pacient ima 19 let 

"Za oskrbo pacientov v takšni hali potrebujemo prek 30 medicinskih sester, stalno prisotnost vsaj dveh specialistov, bolje treh specialistov ustreznih strok, govorim za navadne oddelke, in še dodatne specializante," pojasnjuje Žličar. Pa dežurne ekipe. A kadra je premalo. "Ne živimo v filmu, živimo v realnosti," še doda. V realnosti, kjer ne zbolevajo le bolniki s pridruženimi boleznimi, in še zdaleč ne samo starejši. "Bolj presunljiv podatek je verjetno, da ima najmlajši, sicer zdrav pacient 19 let, in potrebuje dodatek kisika." Nikoli ni imel nobene pridružene kronične bolezni in kot pravi Žličar ni cepljen, okužil pa se je na zabavi. 

A ko pristaneš na bolniški postelji, ni več zabavno nam pove 83-letna Kristina, ki se zdravi na navadnem oddelku. Kje sta se z možem okužila, ne ve. Lahko bi bilo huje, pravita zakonca, ki cenita ustrežljivost zdravstvenega osebja, da lahko ležita drug ob drugem, tako kot doma. Lahko bi bilo huje, a sta se cepila.  

Na postelji je pristal tudi 53-letni Nenad Đokić."Nisem mogel ne jesti, ne piti, ne spati, tako da sem po šestih dneh poklical rešilca in so me pripeljali sem," pojasnjuje. Cepljen ni, na vprašanje, ali mu je žal, pa nam odgovori: "Zaenkrat je tako vredu." 

Spet drugi svojo odločitev obžalujejo, nam razlaga Žličar.  A takrat je lahko že prepozno. Takrat, ko hlastaš za zrakom. Ko vsak vdih nenadoma postane dragocen.