Davidova mama: Kakšen psihopat moraš biti, da šest dni ubijaš otroka?

Uradna preiskava smrti Davida Dragičevića še ni končana, njegova starša Davor in Suzana pa že skoraj leto dni javno opozarjata, da ni šlo za nesrečo ali samomor, pač pa za brutalen umor. Skupina nasilnežev je 21-letnika najprej pretepla, ga več dni mučila, nato pa njegovo truplo odvrgla v vodo.

Policija je na tiskovni konferenci, na kateri je bil namesto pristojnega tožilca prisoten kar mrliški oglednik, javnosti prodala za lase privlečeno zgodbo o tem, da je David, v čigar krvi in urinu naj bi našli sledi droge, najprej oropal neko hišo, nato pa skočil oz. padel v deročo reko. Uradni vzrok smrti je bila utopitev.

"To, da so mojega sina hoteli prikazati kot lopova, narkomana in samomorilca, nas je spravilo na noge. In takrat so mi ga ubili še drugič," pravi Suzana. Opravičila ni nikoli prejela.

Daleč od narkomana in lopova, David je bil po njenih besedah vesel, miren otrok in priden učenec, ki je vedno iskal pravico in se boril za prijatelje. Po zaključeni srednji šoli je vpisal elektrotehnično fakulteto in računalniško akademijo v Beogradu. "Rad je bral knjige. Ostal mi je cel spisek knjig, ki jih je nameraval prebrati. Nekje pri štirinajstih letih je začel pisati pesmi in snemati videospote. Zanimali so ga računalniki, obseden je bil z njimi."

Odkril je nekaj, česar ne bi smel

In prav računalniško znanje je bilo verjetno tisto, kar ga je stalo življenja. Suzana je prepričana, da je odkril nekaj, česar ne bi smel, zato je nekomu zelo pomembnemu postal trn v peti. "Da so ga toliko časa zadrževali in mučili, je dokaz, da je so nekaj hoteli od njega."

O grozotah, ki jih je njen sin pri tem doživljal, ne more in ne sme razmišljati. "Nisem videla niti ene slike z obdukcije, nisem brala obdukcijskih zapisnikov, nisem gledala posnetkov, na katerih je on. Ne morem. Da bi mi bilo lažje, sem sama sebe prepričala, da je takrat, ko so ga pretepli, padel v komo in potem ni čutil ničesar več."

Izgubljeni dokazi in pobrisani posnetki

Da za Davidovim umorom stoji policija, je po njenem mnenju jasno kot beli dan. "Nihče drug ni tako močan, da bi to lahko naredil. Imamo priče, imamo dokaze. Težava je v tem, da jih nimamo komu predati."

Tako na primer obstaja ženska, ki je z balkona opazovala, kako skupina ljudi pretepa nekega fanta. Policija je ni nikoli zaslišala. Celotno dogajanje naj bi posnela tudi kamera na banki v bližini. Ko je Suzana policistom rekla, naj pregledajo posnetke, so ti vzeli posnetke z napačnim datumom, pravi posnetki pa so bili pozneje izbrisani. Vzorec las, ki ga je nesla na analizo na Dunaj, je pokazal, da David v zadnjih šestih mesecih ni užival nobenih drog, slovenski izvedenec, ki je analiziral posnetek osebe pred domnevno oropano hišo, pa je ocenil, da nikakor ne more trditi, da je na njem David. Poleg tega je bil Davidov Facebook profil ugasnjen 18. marca – tistega dne, ko je izginil. "Nekdo jim je sporočil, da je moj otrok mrtev." Novinarka, ki je notranjega ministra Dragana Lukača vprašala, kako je policija lahko izgubila ključni dokaz – Davidove spodnje hlače, ki bi pokazale, ali je bil morda zadušen – pa je dobila odgovor: "Ali vi niste nikoli ničesar izgubili?"

Ko poslušaš Suzano ali bereš blog Slobodana Vaskovića, hitro ugotoviš, da policijska verzija dogodkov ni samo zrežirana, pač pa se zdi kot scenarij iz slabega filma. "Moj sin je po njihovih besedah kar 50 minut ropal na pogled najbolj revno hišo v soseski – edino brez fasade –, pri tem ni zbudil ne lastnika ne njegovega psa, iz hiše je odnesel slabši prenosni računalnik, kot ga ima doma, ključe in ščipalec za nohte, šel na burek, nato pa naredil samomor v potoku."

'Tako so zabredli v kriminal, da ne znajo več ven'

Banjaluka je povsem prepredena s kriminalom, pravi Suzana, vanj pa so vpeti vsi visoki funkcionarji. "Toliko so zabredli v ta kriminal – v droge, prostitucijo, orožje, pranje denarja ... da ne znajo več ven. Republika Srbska je postala privatna republika Milorada Dodika. Če on gre, republike ni več. Do takrat Dodik lahko ubija, krade, laže, vara in počne vse, kar želi. Ima pravico, da aretira, kogar hoče, ubije, kogar hoče in nikomur ne odgovarja za to. Njemu je dovoljeno vse," pove brez dlake na jeziku.

Tako na primer policija na ulicah lahko pretepa mirne protestnike ali jih aretira brez kakršnega koli utemeljenega razloga – samo zato, ker glasno vzklikajo "Pravica za Davida!".

"Ti v Banjaluki ne smeš več dvigniti roke nad glavo. Samo v višino ramen. Ne smeš se popraskati po glavi. Ker če dvigneš roko gor, boš morda pokazal pest. Mogoče boš rekel David, a to je prepovedano. Če omeniš pravico, pa te bodo aretirali!"

Kje je Davor?

A Pravica za Davida ni več samo Facebook skupina, postala je združenje z več kot pol milijona podpornikov po vsem svetu – takšne podpore nima nobena politična stranka ali organizacija v BiH. "Všečki na Facebooku so eno, a meni je merilo to, da se Davor pojavi na ulici in k njemu pride par tisoč ljudi. Vsakič! Tega se oni bojijo, zato ga nočejo tukaj. Ker Davor lahko vsak dan poskrbi za to, da je na ulicah več tisoč ljudi."

Da bi to preprečile, so oblasti zanj izdale priporni nalog, zato je Davor pobegnil in se že od decembra skriva na neznani lokaciji. Na vprašanje, kje je Davor, Suzana najprej cinično: "Kateri dan je danes? Četrtek. Pa mislim, da je danes skočil v Pariz, tam je neka modna revija, on ima rad modo, pravijo, da se oblači samo v oblačila dragih blagovnih znamk in si je zaželel prve kolekcije. V petek je pri Charlesu, Camilla ga je poklicala, v soboto bo šel v Monte Carlo. Tam bo malo kockal, ker mora nekje porabiti te bajne vsote denarja, ki ga je vzel ... Vsem ljudem, ki jih to zanima, želim, da na isti način pridejo do tega – potujejo po svetu in zapravljajo denar tako kot Davor!" Po krajšem premoru doda, da je Davor na varnem. Kdaj se bo vrnil, ne ve. "Zakaj naj se vrne. Da ga ubijejo?"

'Ko ti ubijejo otroka, se ničesar več ne bojiš'

Grožnje s smrtjo prejemata oba. Pa se bojita za življenje? "Jaz malo manj kot on, ker jim nisem tako zelo nevarna. Davor je le Davor. Davidov oče. Jaz nimam take moči, ne spravim na ulice toliko ljudi kot on. On je našemu narodu postal nek vodja. Pa ne gre toliko za življenje. Veste, česa se Davor najbolj boji? Da ga bodo ubili, preden mu uspe kaj storiti. Ko ti ubijejo otroka, se ničesar več ne bojiš. Zakaj bi sploh še živel?"

Za Suzano je prvi božič in novo leto brez Davida, a najhuje ji je, ker se približuje njegov rojstni dan. Ne vem, kako bom to preživela, pravi. Od kod sploh črpa moč, da se bori in gre naprej? "Nimam moči, ampak kaj naj? Moram. Pridem v Avstrijo, tu se malo napolnim z energijo. Grem nazaj v Banjaluko, kjer mi v nekaj dneh izsesajo še tisto malo duše, kar je je ostalo. Ponorim, ko vidim naslove v medijih, in meša se mi od nemoči – ker se nič ne spremeni, ker morilci svobodno hodijo po mestu in ker nihče od njih ne občuti niti trohice vesti, da je bil 21-letni otrok umorjen. Žene me bes."

In čeprav dobro ve, da se bori z mlini na veter, je odločena, da ne bo odnehala, dokler pravici ne bo zadoščeno. Kaj pa je pravica? In kje je konec? "Samo ena pravica obstaja – da najdemo morilce mojega otroka in da se jih obsodi. Vse, tako tiste, ki so to naročili, kot tiste, ki so to naredili!" Čas je, še doda, da se na to, kar se dogaja v njenem osrčju, odzove Evropa. "Ne gre samo za Davorja in mene, gre za vse ljudi, za vse starše. Danes David, jutri nekdo drug. Ljudje se morajo začeti zavedati, kaj se dogaja okoli njih."