Kam bo padel ROSAT?

Nemški satelit ROSAT je krožil okoli Zemlje na višini med 585 in 565 kilometrov nad površjem od začetka misije leta 1999, že junija letos pa je nad planetom letel na višini le borih 327 kilometrov. Ker satelit ni opremljen z lastnim pogonom, je bilo nemogoče uravnavati njegovo pot letenja. V atmosfero bo nekontrolirano vstopil s hitrostijo 28.000 kilometrov na uro, pri čemer bo popolnoma razpadel rentgenski observatorij.

Po zadnjih študijah bo v Zemljino atmosfero padlo 30 posameznih delov plovila, s skupno težo 1,7 tone. Večina satelita bo že med vstopom v atmosfero zgorela, največjo grožnjo pa predstavlja teleskopsko ogledalo, ki je iz vročinsko odpornih materialov. Kot predvidevajo, bo na zemljo padlo pol tone materiala.

Kot poročajo iz nemškega vesoljskega centra DLR, še vedno ne morejo napovedati, kje bo satelit vstopil v naše ozračje in kdaj naj bi se to zgodilo. Po zadnjih izračunih bo satelit svojo pot sklenil v borih 90 minutah, v atmosfero pa naj bi vstopil v noči med 22. in 23. oktobrom, z možnostjo 24-urnega zamika. Tudi na dan padca satelita bo lahko ekipa znanstvenikov določila čas vstopa do natančnosti petih ur.

Pri padcu bi bil lahko prizadet sleherni kraj v pasu med 53 stopinjami severne in južne zemljepisne širine, po kateri satelit trenutno potuje. Za lažjo predstavo: pade lahko na sleherni del planeta med Veliko Britanijo in Južno Ameriko. Iz DLR-ja sporočajo, da bo večina satelita padla v enem kosu, a lahko posamezni delci priletijo na površje v pasu 80 kilometrov od zadnjega počivališča satelita.

Kot pravijo znanstveniki, bodo vesoljska plovila in planetarni orbiterji prihodnosti deležni strožjih kriterijev, s katerimi bo nevarnost ob padcu na tla manjša in bo delež delcev, ki ob vstopu v ozračje ne bi zgoreli, oklesteni na minimum. Doslej so bili sateliti zasnovani tako, da so lahko robustno kljubovali težkim razmeram in temperaturnim spremembam v vesolju, nihče od snovalcev pa ni predvideval, kaj se bo zgodilo z njimi po času, ko bo svoje terjal zob časa.

ROSAT je bil na svojo misijo izstreljen leta 1990, da bi z rentgensko kamero slikal nebo. V času svojega delovanja je poslikal prek 100.000 virov visoko energijskega sevanja. Radiacijski valovi izhajajo iz najbolj vročih in najburnejših delov vesolja, med njimi pa so za astronome najbolj zanimiva sevanja supernov in robov črnih lukenj.

Plovilo je neprekinjeno delovalo osem let in pol. Izključili so ga februarja 1999 in od takrat neustavljivo pada proti tlom. Stik s plovilom je popolnoma prekinjen, v vesoljski center pa so posredovani le podatki o višini letenja, poti preleta pa sledijo s pomočjo radarja.