Kdaj neodvisnost zadnji afriški koloniji?

Svetovni mediji letos veliko prostora namenjajo t. i. 50. obletnici afriške neodvisnosti. Leta 1960 se je namreč 17 afriških držav osamosvojilo od kolonialnih velesil in s tem sprožilo obsežen proces dekolonializacije po vsej celini, ki se je končal z neodvisnostjo vseh afriških držav. No, skoraj vseh. Neverjetno, vendar še dandanes ta proces ni v celoti končan. V Afriki še vedno obstaja kolonija, ozemlje Zahodne Sahare, katere kolonizatorji, Španija, nikoli niso dokončno izvedli dekolonizacijskega procesa.

Svojo osebno zgodbo o življenju v Zahodni Sahari, okupaciji in begunstvu nam je zaupal Saharec, ki živi v Sloveniji. Preberite si jo tukaj.

Španija je ob umiku, ki ga je spodbudil upor lokalnih prebivalcev in dejavnosti fronte Polisario, iz svoje kolonije Zahodne Sahare leta 1975 slednji obljubila referendum o neodvisnosti, ki ga ni nikoli omogočila. Španija je bila sicer po mednarodnem pravu obvezana omogočiti referendum in je to pravzaprav še vedno dolžna storiti, a kljub temu se to v vseh teh desetletjih še ni zgodilo. Španija tako še dandanes ostaja kolonialna sila.

Hkrati sta takrat svoje ozemeljske težnje nad tem ozemljem začeli jasno kazati sosednji Maroko in Mavretanija. Združeni narodi so napetosti poskušali zgladiti z opazovalno misijo Minurso, Maroko pa je zahteval obravnavo pred meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ). Slednje je razsodilo, da ima Zahodna Sahara pravico do samoodločbe, ki doslej še ni bila uresničila.

Maroko in Mavretnija se s tem nista strinjali in sta ozemlje zasedli z vojaško silo. Španija, Maroko in Mavretanija so sklenile tajni dogovor, s katerim je Španija ohranila svoje gospodarske koristi v Zahodni Sahari, Maroko in Mavretanija pa sta pridobili dodatno ozemlje. Mavretanija je morala kasneje, leta 1979, pod hudim pritiskom Polisaria in prebivalcev Zahodne Sahare popustiti, veliko močnejši Maroko pa ne popušča. Zahodna Sahara, katere večji del okupira Maroko, še dandanes čaka na možnost samoodločbe o svoji prihodnosti.

V New Yorku pa se medtem brez pretiranega medijskega pompa pod okriljem Združenih narodov danes začenja že peti krog pogajanj med Marokom in fronto Polisario o statusu Zahodne Sahare. Organizacija združenih narodov je ob tem izrazila upanje, da bodo dvodnevni pogovori ''produktivni in da bodo omogočili preboj v blokiranih pogajanjih'' glede prihodnosti tega ozemlja, je nedavno dejal tiskovni predstavnik ZN Martin Nesikry. Ob tem je mirovni proces za Zahodno Saharo opisal kot ''prioriteto ZN''.

Tovrstne napovedi je težko jemati resno. Doslej namreč vplivne članice mednarodne skupnosti niso imele nobenih zadržkov pri kršenju mednarodnega prava, ko je šlo za Zahodno Saharo, pri temptanju uradnega mnenja ICJ, ignoriranju pozivov organizacij za človekove pravice in celo stališč svojih lastnih predstavnikov. Kot je pred kratkim zapisal Francesco Bastagli, nekdanji odposlanec generalnega sekretarja ZN za Zahodno Saharo, ki je s položaja odstopil prav zaradi tovrstnih zadev, so ''se močne maroške zaveznice odločile za politično pragmatičnost namesto zakonitosti''.

Osnovno vprašanje pa je pravzaprav zelo enostavno. Fronta Polisario, saharsko osvobodilno gibanje in edini legitimni predstavnik Saharcev si prizadeva za referendum s tremi možnostmi: integracijo ozemlja v Maroko, avtonomijo Zahodne Sahare pod maroško oblastjo in neodvisnostjo Zahodne Sahare. To je bil tudi dogovorjeni načrt, ki je bil dosežen leta 2003 znotraj ZN pod vodstvom tedanjega odposlanca ZN za Zahodno Saharo Jamesa Bakerja. Varnostni svet ZN je takrat dogovor soglasno podprl.

Vsi upi, da bo do referenduma končno prišlo, so se podrli aprila 2004, ko je Maroko razglasil, da je zanje nesprejemljiva kakršnakoli formula , ki vključuje možnost neodvisnosti Zahodne Sahare kot končni rezultat. Varnostni svet ZN se na to ni odzval in odtlej se je zgodilo bore malo. Uradni Rabat je Saharcem ponudil le slabo definirano avtonomijo pod maroško suverenostjo. A Saharci si želijo referendum, na katerem bodo lahko sami odločali o svoji prihodnosti.

''Francija tako močno podpira Maroko, da blokira že samo omembo človekovih pravic Saharcev v resolucijah Varnostnega sveta ZN. Ostale članice VS ZN se gibljejo med nezainteresiranostjo in dogovarjanjem. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, stara prijateljica Maroka, pa je doslej zatirala vsa upanja Saharcev, čeprav naj bi predstavljala domnevno načelno Obamovo administracijo,'' je zapisal Bastagli.

V zadnjih mesecih napetosti tako na okupiranem območju kot v begunskih taboriščih znova naraščajo. A to ni edini razlog, zakaj se zanemarjanje in zakrivanje oči pred problemom Zahodne Sahare ne sme nadaljevati. Kot opozarjajo strokovnjaki, je problem tudi v tem, da je Zahodna Sahara jabolko spora med Marokom in Alžirijo, starima nasprotnicama še iz časa hladne vojne. Dokler se to vprašanje ne razreši, bodo diplomatski stiki med njima zamrznjeni, s tem pa onemogočeno njuno sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, ki pa je nujno potrebno za zajezitev in uničenje dejavnosti teroristične organizacije Al Kaida na območju severne Afrike.

''Z izpolnitvijo svojih obveznosti do Saharcev bi mednarodna skupnost udejanjila svojo pogosto prazno retoriko glede preprečevanja sporov. In kar je še pomembneje, voditelji ZN bi končno zaustavili zgodovinsko krivico do Saharcev, ki meče slabo luč tako nanje kot na celotno organizacijo,'' še opozarja Bastagli.

Maroko, ki po navedbah Polisaria dobro ve, da Zahodna Sahara ne pripada Maroku, naj bi se sicer tako krčevito upiral morebitnemu referendumu iz strahu, da bi se Saharci množično odločili za neodvisnost. S tem pa bi Maroko izgubil zelo bogato območje, ki mu prinaša velike dobičke, čeprav nezakonito.

Maroške oblasti, ki po drugi strani v stilu nekdanjih kolonialnih sil trdijo, da so razvile sporno območje, namreč nezakonito izkoriščajo naravne vire Zahodne Sahare, zlasti fosfate in morje, ki je eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu. Pri tem mu ob strani zvesto stojijo tudi evropske velesile.

''Maroko kot država s posebnim statusom naprednega partnerja EU dobi letno 400 milijonov evrov pomoči od EU, ne ve se pa, kam gre ta denar,'' pravi v Sloveniji živeči Saharec Hafed Hmudda in dodaja, da se ta denar porablja za maroške vojaške interese. Tu pa je tudi problem ribištva, saj si Maroko lasti pravice za izkoriščanje morja ob zahodnosaharski obali. Za to EU Maroku daje 144 milijonov evrov. Ta denar pa prispevamo vsi evropski davkoplačevalci.

Maroko poleg tega vsako leto zasluži še okoli milijardo dolarjev z izkoriščanjem zalog fosfatov na okupiranem območju in po navedbah Polisaria gre ta denar za orožje in krepitev vojaške prisotnosti na okupiranem območju. Slednje je obdano z 2700 kilometrov dolgim ''zidom sramote'', ob katerem je nameščenih več milijonov protipehotnih min in okoli 100.000 maroških vojakov, ki pazijo, da kdo ne pobegne ven ali pride notri.

In ob vsem poročanju o 50. obletnici neodvisnosti afriških držav ostaja problem Zahodne Sahare, ki bi ga sicer lahko primerjali s problemom izraelsko-palestinskega vprašanja, medijsko zelo obrobna tema, širši javnosti skoraj povsem neznana. Saharci pa medtem še vedno čakajo na pravico, mir in svetlejšo prihodnost.