Hkrati pa tudi začetek vseh tragedij, ki so se dogajale ne samo v Srbiji, ampak na celotnem ozemlju nekdanje SFRJ. Milošević je bil po splošnih ocenah glavni krivec za razpad SFRJ, a tudi vseh vojn, ki so sledile, od tiste v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH, vse do brutalnih posegov vojske in policije na Kosovu, ki so bili zatrti po skoraj trimesečni vojaški kampanji zveze Nato proti ZRJ spomladi 1999.
Ivan Stambolić se je rodil 5. novembra 1936 v Ivanjici. Vpisal se je na srednjo industrijsko šolo v Beogradu, pozneje pa med delom končal tudi pravno fakulteto. Za Stambolićevo vključitev v politiko je poskrbel njegov stric Petar Stambolić, ki je bil tedaj ena najvplivnejših oseb v Srbiji. Politično kariero je začel v Čačku kot mladinski aktivist, nadaljeval pa v beograjskem komiteju ZKS, ki je bila najmočnejša komunistična celica ne samo v Srbiji, temveč v celotni tedanji Jugoslaviji.
Od 1982 do 1984 je bil predsednik beograjskih komunistov, zatem (1984-1986) predsednik CK ZKS in končno od 1986 do 1987 predsednik predsedstva Srbije oziroma prvi človek največje republike v tedanji SFRJ. Zanimivo je, da je Stambolić po vsakem presedlanju na višji položaj osebno poskrbel, da ga na prejšnjem nasledi njegov največji prijatelj in boter Milošević, za katerega je pokojni govoril, da mu je bil "kot brat".
Po strmoglavljenju je dobil položaj direktorja Jugoslovanske banke za mednarodno gospodarsko sodelovanje (JUBMES), očitno z Miloševićevim blagoslovom. Stambolić je na tem položaju poskušal aktivirati deleže kapitala, ki so ga imele v JUBMES nekdanje jugoslovanske republike, in nasploh vzpostaviti stike med njimi, po vsej verjetnosti pa so bila ta njegova prizadevanja razlog, da je oktobra 1997 "ostal na ulici". Od tedaj se je ukvarjal z zasebnim poslom in javnosti sporočil, da se ne namerava vrniti v politiko.
Ivan Stambolić je molčal vse do 1999, ko je za nek beograjski časnik dal naslednjo oceno tedanjih političnih razmer: "Stvari gredo pospešeno naprej, Milošević izgublja pozicije, a opozicija jih še vedno ne zna na pravi način osvojiti. Podpora Miloševiću je padla na 20 odstotkov, a tudi opozicija izgublja podporo." Leta 2000 se je večkrat oglašal, a je tedanji opoziciji dal vedeti, naj ne računa nanj kot možnega predsedniškega kandidata.
Vseskozi pa je poudarjal, da bo morala biti glavna naloga novih oblasti vzpostavitev tesnega sodelovanja z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Stambolić je imel s soprogo Katarin troje otrok, a je zelo kmalu po njegovem strmoglavljenju s položaja prvega človeka Srbije izgubil starejšo hčerko, ki je umrla v še vedno nepojasnjeni prometni nesreči.
Za ugrabitev kriv Milošević?
Opozicija, poosebljena v sedanjem vladajočem DOS, kot tudi številne nevladne organizacije so za ugrabitev Stambolića obdolževale Miloševićev režim in tedanjega načelnika službe državne varnosti Radeta Markovića, a v zadnjih nekaj mesecih sta se v javnosti v zvezi z ugrabitvijo vse bolj pogosto omenjala pred dnevi razpuščena zloglasna JSO in njen nekdanji poveljnik Milorad Luković-Legija. Nekdanji jugoslovanski in srbski predsednik je v priporu haaškega sodišča.
Rade Markovič je bil konec januarja v Beogradu obsojen na sedem let zaporne kazni kot soudeleženec pri atentatu na voditelja nekoč najmočnejše opozicijske stranke (SPO) Vuka Draškovića oktobra 1999. Drašković je čudežno preživel, a so namesto njega tedaj izgubili življenje štirje njegovi najbližji sodelavci.
