Afganistan meji na Iran, Pakistan in tri nekdanje sovjetske republike, Turkmenistan, Uzbekistan in Tadžikistan, skrajno vzhodno pa tudi na Ljudsko republiko Kitajsko. Kot je povedal Milan Brglez, predavatelj z oddelka za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, gre za izredno nestabilno področje, predvsem zato, ker v Afganistanu vladajo talibani, ki pa ne nadzirajo celotnega ozemlja, temveč 90-95 odstotkov ozemlja. Talibanska oblast je sunitska oblast, zaradi tega so v sporu z Iranom, kjer so šiitski. Iran, kot ena izmed držav, ki so pomembne za mir na tem območju, je torej nasprotna talibanski oblasti.
Najpomembnejša afganistanska soseda je Pakistan, ki je izredno revna država, pretresajo pa jo tudi notranjepolitični nemiri. Talibansko oblast v Afganistanu so poleg Pakistana priznali le Združeni arabski emirati in Saudska Arabija. Kot je pravi Zlatko Sabič s Fakultete za družbene vede, te države v tem času niso uspele ustvariti velikih zavezništev. V Združenih narodih pa celo dve izmed teh držav, Tadžikistan in Uzbekistan, sploh nimata pravice do glasovanja, ker redno ne plačujeta prispevkov. Omenjeni državi pa ne sodelujeta udi v nekaterih velikih grupacijah kot je naprimer 'Skupina 77'.
Američani pri vojaškem spopadu ne morejo računati na Iran in Irak ter na Kitajsko. Izredno pomembna je Rusija, saj je najbolj primerna država za izhodišče kopenskega napada sosednji Turkmenistan, s katerega je Afganistan napadla tudi Sovjetska zveza. Čeprav Rusija razglaša, da bi v akciji sodelovala, Brglez meni, da njeno sodelovanje verjetno ne bo privedlo do tega, da bi odprla zračni prostor ali da bi pustila, da to naredijo države, ki so pravzaprav nastale iz nje, se pravi Turkmenistan, Uzbekistan in Tadžikistan.
ZDA torej lahko zanesljivo računajo na Saudsko Arabijo, ki jim je že dovolila uporabo svojih vojaških baz. Med ameriške zaveznice se šteje tudi Indija, ki bi lahko imela v primeru vojaških operacij zelo pomembno strateško vlogo. Brglez pa je prepričan, da je pomembna predvsem Kitajska, ki vsekakor ne bo pustila, da bi se ameriške enote namestile naprimer na ozemlju Pakistana, zato je tudi zaprla svojo mejo s Pakistanom. Po drugi strani pa Iran, čeprav je v verskem konfliktu z Afganistanom, ne bo sodeloval z ZDA, vendar lahko pričakujemo, da bo sodelovala Saudska Arabija.
Islamske države so večinoma obsodile teroristične napade v ZDA, med njimi tudi izrazito protiameriške države, kot so Jemen, Iran in Sirija, vendar se kljub temu te države najverjetneje ne bi pridružile koaliciji. Sabič meni, da lahko po nekaterih splošnih podatkih, kot je naprimer izredno visok odstotek (75-88%) muslimanov, sklepamo, da je mogoče pričakovati podobno situacijo, kot v Pakistanu. Pakistanske politične elite so pod pritiskom, saj se morajo odločiti, vendar je vprašljivo, kako bo na njihovo odločitev reagirala pakistanska javnost, ki je močno razcepljena. Sabiča zato ne bi presenetilo, če bi bil vzorec tako delovanja političnih elit kot reakcije javnosti, podoben kot v Pakistanu tudi v državah, ki so pretežno ostalih afganistanskih pretežno muslimanskih sosedah.
Potencialne ameriške zaveznice se tako kot sosednji Pakistan bojijo islamskih fundamentalistov in zato še vedno iščejo rešitve za preprečitev vojne. Podobne težave pa imajo tudi proameriške države, kot so Turčija, Maroko in Združeni arabski emirati, saj se njihovi fundamentalisti utegnejo pridružiti Sveti vojni.