Med nedavnimi protalibanskimi demonstracijami v Lutonu pri Londonu, ki je izven Britanije bolj znan po velikem letališču kot veliki muslimanski skupnosti, sta padli v oči dve skupini lokalnih muslimanov. V eni skupini so bili mladi moški, oblečeni po najnovejši zahodni modi in modernimi kratkimi pričeskami, ki so govorili brezhibno angleščino z zelo angleškim naglasom. Po videzu sodeč ne bi mogli biti bolj asimilirani v britansko družbo kot so. V drugi so bili starejši in stari muslimani, oblečeni v bolj tradicionalna oblačila, ki ne govorijo najbolje angleško in s svojo podobo ne nudijo vtisa, da so se asimilirali v družbo svoje nove domovine.
Katera skupina je vzklikala protalibanska in protiameriška in protibritanska gesla, se navduševala nad Osamo bin Ladnom in ponavljala besedo džihad, sveta vojna? Skupina mladih in starih muslimanov iz Lutona imata isto vero, vendar pa se pri tem podobnost med njima končuje. Skupina mladih, ki so, po videzu sodeč, sprejeli zahodni način življenja, od katerega imajo očitne koristi, je razglašala za mučenike štiri mlade britanske muslimane, ki so se kmalu po začetku ameriškega bombardiranja v Afganistanu pridružili talibanskim silam in umrli med enim od bombnih napadov. Skupina starejših jih je opazovala in odkimavala z glavo. Nekateri od njih so zbranim novinarjem govorili, da se ne strinjajo z demonstranti. Starejša generacija muslimanov, ki so jim Otočani dovolili naselitev v Britaniji in začeti novo življenja, ima rada svojo novo domovino. Spoštujejo jo in postali so spoštovani člani lokalnih skupnosti, ne da bi se jim bilo treba odpovedati svojim vrednotam ali prepričanjem. Želeli so si boljšega življenja zase in svoje otroke in ustvarili so ga. Manjšina od teh v Britaniji rojenih otrok pa je zrasla v mlade može, ki razglaša sveto vojno, in »galami«, da se bo bojevela za talibane, če bo potrebno. Govoriti in kričati je seveda lahko. Če bi bili res tako zelo verjeli v talibansko gibanje in prednosti vrnitve življenja v srednji vek, potem se ne bi drli na uličnem vogalu v Lutonu, ampak bi odleteli v Pakistan in od tam odkorakali v pomoč talibanom še preden so ti začeli bežati na jug Afganistana. Tega jim ni nihče prepovedoval in dolgo je trajalo da so jim britanski politiki zagrozili, da utegnejo britanske muslimane, ki bi se bojevali na talibanski strani ob vrnitvi v Britanijo, obsoditi izdaje. Raje so stali na uličnem vogalu in kričaje zlorabljali svobodo govora, medtem ko je generacija njihovih očetov dvigala roke v znamenje neodobravanja.
»Če bi lahko rekli, da gre za glasne idealistične študente, bi bilo vse lahko. Pa ne moremo, ker sejejo rasno in versko sovraštvo. Dalj, ko jim bo to dovoljeno, večja bo nevarnost,« opozarjajo kritiki. Številni, ali morda vsi ti lutonski muslimanski fantje so se najbrž udeleževali enega ali več srečanj, ki jih v Lutonu, Birminghamu, Manchestru, Londonu in po drugih krajih organizira organizacija Al Muhajiroun (v arabščini to pomeni emigranti) s sedežem v Londonu, ki mlade muslimane na Zahodu hrani s sovraštvom do Zahoda, na katerem so se rodili in odraščali. Muhajiroun trdi, da je regrutirala na stotine britanskih muslimanov za »svete vojne« v Čečeniji in Bosni, ter celo tisoč za džihad v Afganistanu. Njeni predstavniki odkrito grozijo na vse strani. Eden od njih, Hassan Butt, je nedavno dejal, da ne priznavajo ne britanskih ne kakšnih drugih zakonov, ki jih je ustvaril človek, zaradi česar se britanski muslimani ne bojijo, da bi bili obtoženi izdaje, ko se podajo v džihad. »Če bodo začeli proti ljudem vlagati obtožnice, utegne to sprožiti celo novo vojno v Britaniji, napade na politične ustanove kot je Downing street 10 in vojaške objekte. Vsakega britanskega muslimana bo nadomestilo 10 novih, ki že čakajo, da bodo zasedli njegovo mesto in tudi sami postali mučeniki. Toliko se jih zanima za odhod v džihad, da jih moramo odvračati,« nekaznovano grozi ta nekdanji študent prava. Nemogoče je preveriti, ali so te številke resnične, ali ne, res pa je, da iman Masud Ahdai iz lutonske centralne mošeje pravi, da je zaskrbljen, ker Muhajiroun seje nemir med mlade muslimane z govorjenjem o džihadu.
Ker je Britanija druga (za ZDA) na seznamu potencialnih tarč teroristov to govorjenje skrbi tudi številne Otočane. Policija jim je zagotovila, da »nadzoruje« Muhajiroun in druge podobne organizacije, ki jih je v Britaniji cel kup, kar je eden od kritičnih kolumnistov ironično komentiral z vprašanjem: »In to naj bi nas pomirilo? Bomo mar čakali, da bo v Marks & Spencer na Oxford streetu (ogromna trgovina na najbolj priljubljeni londonski nakupovalni ulici) vkorakal samomorilski bombaš, opasan s razstrelivom semteks, da bomo te grožnje začeli jemati resno?« Isti kolumnist je dodal, da ga resno skrbi, »da imamo v svoji sredi britanske državljane, ki ne samo, da odklanjajo zvestobo tej državi in ne priznavajo njenih zakonov, ampak so se pripravljeni bojevati na strani sovražnika, ki nam grozi z uničenjem«. Tudi vrsta tujih državljanov je, do ostrih protiterorističnih ukrepov, predlaganih v torek, svobodno grozila in delovala v podporo al Kaidi in drugim terorističnim organizacijam. To velja tudi za vodjo Muhajirouna, šeika Omarja Bakrija Mohammeda, ki je v policijskem postopku, osumljen spodbujanja rasnega sovraštva. Ta možakar, ki je pred mošejami in na javnih srečanjih grozil Zahodu, naj pripravi »vreče za trupla svojih vojakov«, če bodo ti napadli Afganistan. Sporočilo Muhajirouna mladim muslimanom, ki so se v preteklih tednih drenjali na teh srečanjih je bilo: »Odločiti se morate, ali ste za Islam, ali za Ameriko, ali pa sedite na sredini kot hipokriti, ni pa hujšega kot je hipokrit. Amerika lahko ubija muslimane, ne more pa ubiti islama.«
Britanski premier Tony Blair bi lahko več kot je naredil za to, da bi muslimane prepričal, da je odgovor na napade 11. septembra razglasitev vojne proti terorizmu, ne pa proti islamu, samo tako, da bi postal musliman. Vseeno skrajneži kot Bakri poudarjajo, da so ZDA sprožile vojno proti islamu, ker na Zahodu v muslimanih vidijo zle ljudi, s katerimi ne morejo živeti. Številne mlade nezadovoljne brezposelne britanske muslimane privlačijo te vrste pozivi k radikalizaciji. Bakriju javno pravijo, da hočejo postati mučeniki, umreti za pravično stvar, ker bodo potem končali v paradižu. Bakri jim z nasmehom odgovarja, da »v islamu ni nič boljšega kot postati mučenik«.
Kritiki so britanski vladi očitali, da se boji priznati, da ima tudi doma problem z muslimanskimi fanatiki. »Ker je prestrašena, da bi ji kdo očital rasizem, zapira oči pred krvožejnimi skrajneži, ki na naših ulicah sejejo sovraštvo do Amerike, Britanije in Judov,« je napisal eden kritikov, ki je vladi očital, da ne ukrepa niti proti organizacijam, ki odkrito pravijo, da novačijo vojake za taliban med britanskimimi državljani. To bi lahko pomenilo, da bi se britanski državljani v Afganistanu borili drug proti drugemu in ne samo to, da bi se britanski muslimani borili drug proti drugemu, saj so tudi v britanskih oboroženih silah muslimani, kot je narednik Šafkat Malik, ki pravi: »Ponosen sem na to, da sem musliman, vendar pa sem ponosen tudi na to, da sem Britanec in sem pripravljen umreti za kraljico in domovino. Enako velik domoljub sem kot moji beli in črni tovariši. Po islamu je tvoja dolžnost braniti deželo, v kateri živiš.«
Eden od kritičnih britanskih komentatorjev je napisal, da je prav, da je Blair podprl Busha in da bo poslal britanske vojake v Afganistan, dodal pa vprašanje: zakaj se boji lotiti se domačega sovražnika? Odgovor na te vrste pritiskov je prišel v torek, ko je britanska vlada predstavila predlog zakonskega odgovora na dogodke 11. septembra, ki prinaša dodatna polnomočja policiji, carini in drugim v boju proti terorizmu. Ta predlog vsebuje že obstoječi kazenski pregon ne samo rasnega, ampak tudi verskega sovraštva, nove, visoke kazni za vse tiste posebneže, ki jih zabava sprožanje alarmov z lažnimi grožnjami, ostrejši nadzor nad sumljivimi transakcijami finančnih ustanov, shranjevanje podatkov o telefonskih klicih, faksih in elektronskih pismih, reformo azilskega sistema, iz katerega bodo odstranili pravico do priziva osebam, osumljenim terorizma, in uvedbo zapiranja (»interniranja«) brez sojenja tujih državljanov (vsakih šest mesecev bi ga morali podaljševati), ki so osumljeni ali obtoženi terorizma, ni pa jih mogoče izgnati iz države na podlagi obstoječih emigracijskih zakonov, ki prepovedujejo izgon oseb, ki bi jih doma zanesljivo usmrtili ali mučili. Na notranjem ministrstvu pravijo, da bi te osebe lahko odšle iz Britanije kadarkoli hočejo, če jih je kakšna država pripravljena sprejeti.
Ta del predlaganega zakona je zelo jasno uperjen proti vrsti islamskih skrajnežev, ki svobodno živijo in delujejo v Britaniji, ljudem kot je Pakistanec, šeik Abu Katada, ki je prišel v Britanijo leta 1993, zahteval politično zatočišče in, čeprav mu azila niso odobrili, ostal na podlagi priziva za prizovom. Na sodišču v Jordaniji so Katado pred dvema letoma v odsotnosti obsodili na dosmrtni zapor zaradi sodelovanja v teroristični zaroti, ki jo je organiziral Osama bin Laden. Vseeno svobodno živi v Actonu v severnem Londonu, in dobiva 400 funtov socialne podpore na teden. Ko je britanski finančni minister Brown oktobra zamrznil račune oseb, osumljenih sodelovanja v bin Ladnovi mreži al Kaidi, so bili med njimi tudi računi šeika Katade. Na enem je imel 180.000 funtov? Od kod? Za koga?
Interniranje, ki mu ne pravijo interniranje zaradi slabega spomina na interniranje republikancev na Severnem Irskem in med drugo svetovno vojno, ko so v strahu pred »peto kolono« v primeru nacistične invazije internirali 27.000 civilistov, med njimi številne judovske begunce, ki so pribegnili v Britanijo pred nacističnim preganjanjem, je sprožilo proteste zagovornikov državljanskih pravic, ki poudarjajo, da »v trenutku, ko začneš zapirati ljudi brez sojenja narediš velik skok proč od nekaterih najbolj dragocenih državljanskih pravic in svoboščin, ki so nam v tej državi najbolj dragocene«. Težko je vedno zadovoljiti vse.
