Nizozemec Mark Langedijk se je več let boril z zasvojenostjo od alkohola, kar 21-krat je bil na kliniki za odvajanje od zasvojenosti, a je ni mogel premagati. Ker tako ni želel več živeti, se je odločil zaprositi za evtanazijo. Ta je na Nizozemskem že 16 let na voljo tistim, ki neznosno trpijo in ni možnosti, da bi se njihovo stanje izboljšalo.
Tako je 41-letnik sam izbral dan svoje smrti, preživel ga je s svojo družino, ki je bila ob njem do zadnjega trenutka. Svoje spomine na ta dogodek je za nizozemsko revijo Linda delil njegov starejši brat Marcel.
Marka so usmrtili 14. julija, na domu svojih staršev.
Marcel je zapisal, da je njegov brat imel srečno otroštvo, da sta ga imela starša zelo rada. Šele pred osmimi leti je izvedel, da je zasvojen z alkoholom. "Zelo sem bil jezen nanj," je dejal. "Najprej smo storili, kar stori večina – pomagali. Predvsem starši so storili vse, da bi ga rešili," je povedal Marcel.
Starši so verjeli, da se bo vse dobro končalo, čeprav so se mu neuspešno trudili pomagati kar osem let.
Po dolgotrajnem neuspešnem boju se je Mark odločil, da želi umreti in je s to odločitvijo seznanil tudi svojo družino. Ta ga sprva ni jemala resno. A Mark ni imel pomislekov. Njegovo vlogo za evtanazijo so zdravniki odobrili.
Na dan smrti se je "smejal, pil, kadil, jedel sendviče s šunko in sirom ter juho z mesnimi kroglicami", dokler ob 15. uri na vrata ni potrkal zdravnik. Pojasnil je potek postopka, nato pa Marku dejal, naj se leže v posteljo in ostane miren. V tem trenutku so "vsi začeli jokati, tudi Mark".
"Jokali smo, drug drugemu izpovedovali svojo ljubezen, se tolažili, da bo vse v redu, da se bomo nekje spet videli, držali smo drug drugega. Če ne bi bilo tako grozljivo, bi bilo prijetno," je zadnje trenutke pred bratovim slovesom opisal Marcel.
"Mark je globoko zavzdihnil. Še zadnjič. Zdravnik je vbrizgal še tretjo injekcijo. Njegov obraz se je spremenil, izgubil barvo. Moj mali brat je bil mrtev," je povedal.
Lani je s pomočjo evtanazije na Nizozemskem življenje končalo več kot 5500 ljudi.
Nekateri so prepričani, da je končanje življenja v primeru zasvojenosti zaskrbljujoče in da takšnemu človeku ne bi smeli pomagati pri smrti, temveč bi mu morali pomagati pri zdravljenju, pomagati, da se zasvojenosti otrese.
A Marcel razmišlja drugače. "Lahko si zatiskaš oči in si govoriš, da se da vse pozdraviti, a dejstvo ostaja - vseh se ne da," je povedal za Independent. "Moj brat je trpel za depresijo in anksioznostjo, to pa je skušal 'zdraviti' z alkoholom. Prihaja iz normalne, ljubeče družine. Ni želel, da se to zgodi. Ni izbral lažjega izhoda. Samo humanega," je dodal.
"Če to ljudem povzroča težave, je to škoda. Jaz sem vesel, da mojemu bratu ni bilo treba skočiti pod vlak ali pa še par let živeti v agoniji, preden bi tako ali tako umrl zaradi zlorabe alkohola," je dejal. "Alkoholizem in depresija sta bolezni, prav tako kot rak. Ljudje, ki jih te bolezni hudo prizadenejo, potrebujejo človeški izhod. Saj to ne pomeni, da na Nizozemskem kar hodimo okoli in ubijamo ljudi. Da je moj brat dobil injekcijo, se je moral truditi leto in pol," je sklenil.
KOMENTARJI (50)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.