Deponija Jianjcungou v mestu Šian je začela delovati leta 1994, odpadke pa bi morala skladiščiti do leta 2044. Kot poroča BBC, na tem mestu skladiščijo odpadke za osem milijonov prebivalcev. Deponija se razteza na 700.000 kvadratnih metrih. Tudi v globino, kjer lahko skladiščijo 34 milijonov kubičnih metrov odpadkov.

Do nedavnega je bilo Šian eno redkih kitajskih mest, ki so bila povsem odvisna od odlagališča odpadkov. To je privedlo do tega, da so bile kapacitete hitro zapolnjene. V začetku meseca so sicer odprli sežigalnico, še štiri pa naj bi bile operativne v letu 2020. Skupaj naj bi bile sposobne sežgati 12.750 ton odpadkov na dan. Gre za enega od ukrepov oblasti za zmanjšanje količine odpadkov, ki jih proizvedejo gospodinjstva.

Koliko smeti proizvede Kitajska?

V letu 2017 so v urbanih delih države komunalne službe pobrale 215 milijonov ton odpadkov. V primerjavi s podatki izpred desetih let, gre za 63 milijonsko povečanje. Kitajska ima 654 operativnih odlagališč in 286 sežigalnic. Podatkov o tem, koliko odpadkov uspejo reciklirati, ni, saj oblasti o tem niso podale poročila. Sicer Kitajska vlada načrtuje do 35-odstotno reciklažo odpadkov v večjih mestih.

V juliju so oblasti v Šanghaju odredile sortiranje in reciklažo odpadkov, kar je povzročilo precejšnje nezadovoljstvo med prebivalci mesta. Leta 2015 je plaz smeti v južnokitajskem mestu Šenžen ubil 73 ljudi. Vzrok je bil seveda "prezasičenost" deponije z odpadki, saj je bila projektirana za 4 milijone kubičnih metrov odpadkov, ki bi lahko segali do 95 visoko. Vendar je bila situacija v času plaza debelo nad zgornjimi omejitvami. Ko je prišlo do plazu je bilo namreč na odlagališču kar 5,8 milijona kubičnih ton materiala, ki je segal do 160 metrov visoko.

Kitajska je leta 2017, v poskusu, da omeji problem nabiranja odpadkov, prepovedala uvoz 24 različnih vrst odpadkov. V omenjenem letu je Kitajska sprejela sedem milijonov ton odpadne plastike in 27 milijonov ton papirja iz Evrope, Japonske in ZDA.

Del bremena so poskušale prevzeti Malezija, Turčija, Filipini in Indonezija, ki pa so bile presenečene nad količino odpadkov, ki so prav tako presegli njihove kapacitete skladiščenja. Nekatere od teh držav so kmalu prepovedale uvoz odpadkov in jih celo vračajo nazaj.