Kitajski investitorji si želijo močne povezave Trsta z vzhodno Evropo

Hvala Bogu, za previdnost! Povejte vi zagovorniki pristanišča, kam bi se lahko širilo? Zaprimo ga za tovorni promet, zgradimo marine, igralnice in zabavišča za potrebneže, pa bodo bistveno lepši cekini cingljali v blagajno! Namesto drugega tira, pa posodobimo avtoceste, pa smo zmagali!

V tržaškem pristanišču so že približno pred dvema letoma prepoznali razvojni potencial projekta Svilne ceste. To je projekt izgradnje infrastrukture, ki ga sicer vodi Kitajska, v njega pa se vključuje vse večje število držav. Železniški in cestni koridorji ter pomorske poti bi v Evropi segale na zračni črti Baltik – severni Jadran. Priložnost za vključitev v ta projekt je imela tudi Slovenija, ko naj bi Kitajska prevzela izgradnjo drugega tira. Kot vemo, je ta varianta odpadla, razlogi pa širši javnosti niso poznani. Odklonu je morda botrovalo nasprotovanje Zahoda temu projektu. Morda pa so v ospredje prihajali tudi predsodki v obliki širjenja kitajskega imperija. Kar se pri tem projektu spregleda, je, da gre za dve različni paradigmi gospodarjenja. Na eni strani imamo zahodni neoliberalizem s poudarkom na financializaciji, na drugi strani pa kitajski projekt namenja vlaganja v realno gospodarstvo, bolj natančno tudi v prometno infrastrukturo. Financiranje teh projektov je strogo ločeno od špekulativnih vlaganj. Osnova sodelovanja je suverenost posamičnih držav in nevmešavanje v njihove interne zadeve. V konkretnih primerih investiranja pa se je treba zavedati, da so v teku konkretna pogajanja moči na obeh straneh. Ne moremo si predstavljati kitajske pogajalce kot radodarne in razumevajoče, temveč za pogajalsko mizo je treba pristopiti s sposobnostjo, ki je enaka kitajskemu partnerju. Nedvomno je treba tudi razumeti, da ima Kitajska interes, da pri izgradnji prometne infrastrukture angažira svoje proste kapacitete, čemur pa v pogajanjih je treba nasprotovati s svojimi kapacitetami. Moramo tudi razumeti, da Kitajska želi razširiti svoje tržišče, vendar istočasno ve, da se bo njeno blago lahko menjalo z blagom drugih držav. Postavlja se vprašanje, kje bosta v tem globalnem kontekstu umeščena koprsko pristanišče in Slovenija. Ali se hočeta namenoma izločiti iz bodočih trendov gospodarskega razvoja, ali misli zasledovati koncept neoliberalnega kapitalizma, kjer sta koprsko pristanišče in Slovenija zgolj plen. Najverjetneje se nagiba k drugi varianti, saj koprsko pristanišče vidi svojo konkurenco v reškem in tržaškem pristanišču, ne pa sodelovanja teh treh pristanišč (Trst, Koper, Reka) v mreži projekta Svilne ceste.

V tržaškem pristanišču so že približno pred dvema letoma prepoznali razvojni potencial projekta Svilne ceste. To je projekt izgradnje infrastrukture, ki ga sicer vodi Kitajska, v njega pa se vključuje vse večje število držav. Železniški in cestni koridorji ter pomorske poti bi v Evropi segale na zračni črti Baltik – severni Jadran. Priložnost za vključitev v ta projekt je imela tudi Slovenija, ko naj bi Kitajska prevzela izgradnjo drugega tira. Kot vemo, je ta varianta odpadla, razlogi pa širši javnosti niso poznani. Odklonu je morda botrovalo nasprotovanje Zahoda temu projektu. Morda pa so v ospredje prihajali tudi predsodki v obliki širjenja kitajskega imperija. Kar se pri tem projektu spregleda, je, da gre za dve različni paradigmi gospodarjenja. Na eni strani imamo zahodni neoliberalizem s poudarkom na financializaciji, na drugi strani pa kitajski projekt namenja vlaganja v realno gospodarstvo, bolj natančno tudi v prometno infrastrukturo. Financiranje teh projektov je strogo ločeno od špekulativnih vlaganj. Osnova sodelovanja je suverenost posamičnih držav in nevmešavanje v njihove interne zadeve. V konkretnih primerih investiranja pa se je treba zavedati, da so v teku konkretna pogajanja moči na obeh straneh. Ne moremo si predstavljati kitajske pogajalce kot radodarne in razumevajoče, temveč za pogajalsko mizo je treba pristopiti s sposobnostjo, ki je enaka kitajskemu partnerju. Nedvomno je treba tudi razumeti, da ima Kitajska interes, da pri izgradnji prometne infrastrukture angažira svoje proste kapacitete, čemur pa v pogajanjih je treba nasprotovati s svojimi kapacitetami. Moramo tudi razumeti, da Kitajska želi razširiti svoje tržišče, vendar istočasno ve, da se bo njeno blago lahko menjalo z blagom drugih držav. Postavlja se vprašanje, kje bosta v tem globalnem kontekstu umeščena koprsko pristanišče in Slovenija. Ali se hočeta namenoma izločiti iz bodočih trendov gospodarskega razvoja, ali misli zasledovati koncept neoliberalnega kapitalizma, kjer sta koprsko pristanišče in Slovenija zgolj plen. Najverjetneje se nagiba k drugi varianti, saj koprsko pristanišče vidi svojo konkurenco v reškem in tržaškem pristanišču, ne pa sodelovanja teh treh pristanišč (Trst, Koper, Reka) v mreži projekta Svilne ceste.

"... kot pravijo, pa poslovanja našega pristanišča ne ogrožajo." :)))) Lepo je imeti na vodilnih mestih naše ljudi, ki se v peskovniku ne kregajo in so pridni.

Luka Koper je bila prva izbira investitorjev. Toda...Slovenija ne dela v svoj prid, raje pomaga sosedom bolje živeti. Železnice ne želimo posodobiti, ker imamo dovolj in raje to privoščimo sosedom. Mimogrede..Kitajci so se ponudili za investitorja v primeru Luke in posodobitve železnic. Kmalu bo Luka le še privez za barčice bolj premožnih "pomorščakov". Pa še tam bo verjetno toliko drago, da bo komaj za preživet. Na kratko..Bedaki! Prosili so nas naj jim pomagamo odpreti okno v svet in dobesedno pokazali kako. Ampak..kje hudič se je spet zataknili?

žalostno...sicer ne za slovenijo ampak za sosednje luke...kajti zgleda,da bo slovenska luka še zadnja,ki bo naša luka...vse druga so okol že pokupili kitajci...koper je pa samin suveren...ni slaboto