Klub afriških klavcev

Pred enim mesecem se je pred tribunalom za človekove pravice v prestolnici Sierra Leone začelo sojenje nekdanjemu liberijskemu diktatorju Charlesu Taylorju.

Nekdanjemu 58-letnemu predsedniku očitajo, da je med državljansko vojno v letih 1989-2003 odgovoren za smrt 400 000 ljudi. Taylor se je v vseh točkah obtožnice, med katerimi so kazniva dejanja umorov, posilstev in prisilno rekrutiranje otrok v vojsko, izrekel za nedolžnega, sicer pa sodišča ne priznava. V njegovi domovini so mu rojaki nadeli vzdevek Klavec.

Gospodje, postrezite si

Ko so nigerijski mejni policisti konec marca ob meji s Kamerunom ustavili Range Rover z diplomatskimi registrskimi tablicami, je voznik lagodno stopil iz vozila, odprl prtljažnik, nato pa še aluminijasti zaboj, v katerem je bilo za četrt kubika dolarskih bankovcev. "Izvolite gospodje, postrezite si," jim je rekel. Toda policisti niso bili podkupljivi. Odpeljali so ga na policijsko postajo, kjer so ugotovili, da imajo v rokah nekdanjega liberijskega predsednika, ki je bil tri leta na begu.

Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je neka afriška država na pritisk mednarodne skupnosti izročila nekdanjega diktatorja v roke neodvisnemu sodišču. Odgovoren je za vojne zločine, ki so samo v liberijski državljanski vojni zahtevali četrt milijona življenj. Po koncu vojne v Liberiji je spodbujal nemire v sosednji Gvineji in Sierri Leone. V krvavih bojih za oblast pa se je avgusta 2003 umaknil v Nigerijo, kjer je ob ustju reke Niger pod zaščito tamkajšnje vlade mirno živel v vili. Taylor je moril "na industrijski način". Njegovi 'Small Boys Units', od katerih je prejemal diamante v zameno za orožje, so ujetnikom sekali roke in noge.

Kdo bo naslednji?

S Taylorjevo izročitvijo pa se seznam afriških mogočnežev, odgovornih za najhujše zločine proti človeštvu, ni izčrpal. Številka ena in dva na neuradni listi sta Hissen Habre in Mengistu Haile Mariam, nekdanja diktatorja Čada in Etiopije. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je Habrejeva tajna policija v ječah in taboriščih do smrti mučila na tisoče nasprotnikov režima. Po njegovem padcu leta 1990 je deset let mirno živel s svojo družino v svetovljanski četrti senegalskega glavnega mesta Dakar. Na pobudo skupin za človekove pravice so ga obtožili množičnih zločinov proti človeštvu, vendar so proces po sodbi senegalskega vrhovnega sodišča ustavili. Zdaj proti Habreju vodi postopek belgijsko državno tožilstvo, vendar senegalska vlada nad morebitno izročitvijo Belgiji ne kaže navdušenja.

Žalitev afriške časti

Morilski vojaški voditelji v Somaliji in režim v sudanskem Kartumu, ki je odgovoren za pregon ljudi v svoji provinci Darfur ali pa ruandski Kagame in ugandski Museveni - vsi ti so zdaj zaskrbljeni nad možnostjo, da bi bilo za njihove zločine pristojno haaško sodišče. Zato so se predsedniki vodilnih članic Afriške unije za vsak primer zavarovali z izjavami, da ne bodo nikoli soglašali z izročitvijo Habreja, saj naj bi to pomenilo "žalitev za afriško čast", kot meni kongovski predsednik Denis Sasso Nguesso.

Mengistu - vodja afriškega rdečega terorja

Še bolj nedotaknjen se zdi etiopijski množični morilec Mengistu Haile Mariam, ki bo v zgodovino prišel kot pobudnik "afriškega rdečega terorja". Za vojno proti civilistom je uporabljal napalm, kasetne bombe in lakoto. Njegovi vzorniki so bili kitajski komunisti. Preselil je na desettisoče kmetov. Vse, ki so imeli več kot štiri akre zemlje, je proglasil za fevdalce in jih dal obglaviti, odsekane glave pa so Mengistujevi privrženci ponujali naprodaj. Njegovi klavci so bili znani tudi po tem, da so trupla izročili šele potem, ko so svojci ubitih predstavnikov opozicije plačali 'davek za zaščito'. Od maja 1991 živi Mengistu v vili v zimbabvejskem glavnem mestu Harare, zaščito pa mu nudi tamkajšnji predsednik Robert Mugabe. Ko je Etiopija konec 1999 od Južne Afrike zahtevala njegovo izročitev, je Mengistu v zadnjem hipu pobegnil z letalom iz Pretorije, kjer je bil nekaj časa na zdravljenju.

Politični nasprotniki kot hrana za krokodile

Zatočišča nekdanjim tiranom pa ne nudijo samo afriške države. Idi Amin Dada, po vsej verjetnosti najbolj krvav despot v zgodovini postkolonialne Afrike, je vse do svoje smrti mirno živel v savdskem pristaniškem mestu Džeda. Savdski režim je 'Big Daddyja' obravnaval kot dobrega prijatelja. Na voljo so mu dali vilo, služabnike in dobro plačo. Čeprav so vsi vedeli, da je odgovoren za smrt najmanj 300 tisoč ljudi, je pri Savdijcih veljal za dobrega muslimana, saj se je kar dvakrat na dan odpravil k molitvi v mošejo.

Zaradi njegovih zločinov Amina niso nikoli resno nadlegovali. Hitro je šlo v pozabo, da je s svojimi političnimi nasprotniki hranil krokodile ali pa je politične nasprotnike pod grožnjo prisilil, da so drug drugemu lomili lobanje s kladivi.

Cesarski kanibal Bokassa

Nič slabše se ni godilo centralnoafriškem cesarju Bokassi. Kmalu po prevzemu oblasti je ukazal umoriti na stotine šolarjev, ki so protestirali proti uvedbi šolskih uniform. Po navedbah prič je zelo rad jedel meso umorjenih političnih nasprotnikov. Leta 1979 so ga strmoglavili z oblasti, vendar je do leta 1986 mirno živel v Franciji, ki je nekdanjemu pripadniku tujske legije ponudila zatočišče. Leta 1987 se je lahkomiselno odpravil v domovino, kjer so ga obsodili na smrt, vendar so kazen spremenili v doživljenjski zapor, čez nekaj let pa so ga izpustili. Umrl je leta 1996, zapustil pa je 17 žena in 50 otrok.