Ko postane sprehod po mestu nočna mora

Sploh ni razmišljala, ali se je pametno boriti za torbico, glede na to, da je bila precej stara (že čez 80 let), on pa veliko mlajši, močnejši in s slabimi nameni. V takšnih trenutkih človek verjetno ravna po nekem nagonu. Padla  je, a na srečo jo je odnesla le s podplutbami, storilec pa je zbežal. Kot se je izkazalo nedolgo zatem, so bile tiste nevidne poškodbe mnogo resnejše, kot se je sprva zdelo. Njeno prej brezskrbno upokojensko življenje, ko se je zelo rada sprehajala na prostem v najbolj slikovitem slovenskem mestecu, se je zelo spremenilo. Postala je tesnobna. Strah jo je bilo ne le zunaj, tudi doma ni želela več biti sama v stanovanju. Tudi na svoje težko pričakovane vsakodnevne kavice ob morju ni več rada šla. Zapirala se je vase in končalo se je tako, da je morala v dom, pa četudi je znala še kako dobro skrbeti sama zase in je bila zelo dobro pokretna.

V domu je šlo potem vse samo še navzdol. Čez nekaj let padec, zlom kolka, po neuspešni operaciji mobilizacija za več kot mesec dni, še ena operacija, sledilo je premeščanje iz bolnišnice v bolnišnico. Nazadnje so jo v izolski bolnišnici, kamor so jo prepeljali iz doma, kjer je dobila vročino in je postajala neodzivna, celo izgubili ... Ko je moj oče, njen sin, tja klical, da bi jo obiskal, niso vedeli, kje je. Tako je minil še en dan, ona je pa medtem umrla. In mi se od nje nismo mogli niti dostojno posloviti. Tako klavrno se je končalo njeno življenje. Začetek konca za mojo nono Štefko pa je bil dogodek, ki v policijskih poročilih ne pritegne niti najmanjše pozornosti. 

In takšnih "majhnih" kriminalnih dejanj je v naši državi veliko. Vsak dan se zgodi kakšen ali celo več njih. Vsak dan imamo torej nove žrtve, ki se jim bo življenje lahko drastično spremenilo zaradi tega. Morda si ne bodo upali več početi česa, kar so pred napadom ali drzno tatvino ali ropom. Morda telesna poškodba, ki na začetku ni videti nič posebnega, prinaša s sabo večje telesne omejitve, zaradi česar se bo njihovo življenje precej poslabšalo. Ne bodo več tako brezskrbni in srečni, kot so bili pred napadom. Vsaj še nekaj časa.  

Takšno izkušnjo ima tudi profesor in raziskovalec Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo, ki nam je ob prvem valu epidemije covida-19, takrat, ko smo še z grozo in cmokom v grlu gledali vojaške tovornjake, ki iz bolnišnic v Bergamu dnevno odvažajo trupla pokojnih, na sejah vlade pojasnjeval, kakšna je nova tehnologija, ki bo z nadzvočno hitrostjo pripravila naše (tedaj) edino upanje, da ne bi zboleli – novo cepivo. Na številna in večkrat ponovljena  vprašanja novinarjev je profesor Štrukelj odgovarjal potrpežljivo, prijazno, brez vsakršnih grimas ali čudenja neznanju, ki smo ga novinarji včasih imeli. Tam je bil zato, da nam pove, kaj je to nova tehnologija, zakaj cepivo lahko dobimo tako hitro, kakšno cepivo prihaja, kakšne bodo njegove lastnosti in podobno. Ni navijal za cepljenje, prav tako ni navijal za to, da se ne bi cepili. Bil je 23. december 2021. Za oddajo Svet na Kanalu A  je prof. dr. Borut Štrukelj opisal: "Nekoliko sem bil zamišljen in sem šel proti tiskovni konferenci vlade, ki smo jo v tistem času imeli kar pogosto. Torej bilo je nekje 10 minut čez 11. Nekoliko sem že zamujal, zato sem z nekoliko hitrejšimi koraki šel proti Gregorčičevi ulici."

Zamišljen, kot so navadno raziskovalci, ki v glavi rešujejo zahtevne stvari, ki jih laiki v večini primerov težko razumemo, je nenadoma za seboj zaslišal vzklik: "Morilec!"

"A nisem pomislil, da je to lahko namenjeno meni. Zato sem stopil čez cesto, tedaj pa sem za sabo zaslišal nekoga teči in spet zavpiti: "Morilec, dr. Mengele!"."  Malo zatem je občutil, kako ga je neznanec s hrbtne strani zgrabil za bundo in se s kolenom pognal v njegov hrbet.  Na srečo se je Štrukelj, ki je fizično precej močan in visok moški, ujel ob bližnjo steno, tako da ni padel na tla. V primeru, da bi padel na trdno površino, bi lahko bila poškodba hrbta še veliko hujša. Če bi udaril z glavo, pa bi bil padec lahko zanj celo usoden. 

"Srečo sem imel, da ni prišlo do večje poškodbe, mogoče do zloma hrbtenice, prišlo pa je do poškodbe vretenc L4 in L5. Zaradi tega se je moje življenje močno spremenilo. Bolečine me spremljajo vsepovsod, zaradi bolečin ne morem več teči, kar sem pred napadom zelo rad in pogosto počel. Slej ko prej me čaka verjetno tudi operativni poseg na hrbtenici," je povedal. A morda še bolj hudo kot telesna poškodba sta njegov občutek in nelagodje, ko se sprehaja po mestu, pa ne le na ulici, kjer sta ga neznanca napadla. Nikjer več se ne počuti povsem varen in vedno je v pripravljenosti, ko sliši za sabo koga teči. Dogodek je terjal pri njem torej zelo visok davek. Tudi njegove noči so bile močno motene zaradi podoživljanja travmatičnega dogodka. Kvaliteta življenja se je poslabšala in to v letih, v katerih človek začne končno malo bolj uživati tudi v majhnih stvareh, kot je sprehod po mestu ali kosilo s prijatelji v ljubkih ljubljanskih gostilnicah. "Ves čas sem nekoliko na preži, čeprav nisem nek prestrašen človek," poudari. A ker njegovima napadalcema policija ni prišla na sled, ni nobenega zagotovila, da se napad ne bi mogel ponoviti. 

Tistega dne je sicer prenehal nastopati na tiskovnih konferencah vlade, umaknil se je iz javnosti, četudi sta z delom tako on kot njegova ekipa sodelavcev ne glede na to nadaljevala. "Najbolj me boli to, ker smo tako jaz kot tudi moji kolegi delali, da bi ljudem pomagali. Želeli smo dobro. In vse, kar smo delali, smo naredili brezplačno, ne da bi dobili en sam cent za svoje dodatno delo. Pa četudi so nam ljudje v številnih komentarjih ob številnih grožnjah tudi pripisovali, da smo pospravili milijone, kar je popolna izmišljotina," še z grenkobo pove in doda: "Lahko mislimo drugače, lahko imamo drugačna prepričanja, a to nikakor ne more biti razlog za fizične obračune z drugače mislečimi."