Slovenci NATA ne razumemo in ga nočemo razumeti. In razumem zakaj ga nočemo razumeti. Tako nam je precej bolj udobno.
Veliko lažje je verjeti v teorije zarote, v sioniztične, prostozidarske, orožarske lobije, v chemtraile. Odnos Slovencev do NATA je precej podoben odnosu do otroških cepiv. Ne NATO, ne cepiva nista brez stranskih učinkov, a empirični dokazi se nesorazmerno nagibajo v korist NATA ali cepljenja. Res je načelni pacifizem neprimerljiv z načelnim zavračanjem aksioma medicinske znanosti, a če je v nas le kanček realizma in zavedanja svoje okolice, potem je lahko NATO za Slovenijo edina sprejemljiva odločitev.
Bodimo pošteni, NATO je vojaška organizacija. Brutalen, megalomanski vojaški stroj, največji in najsmrtonosnejši stroj v zgodovini človeštva. Čeprav sem v zadnih letih videl precej življenj, ki so jih rešili vojaki s slovenskim grbom in grbom zveze NATA na uniformi je specialnost NATA nedvomna. Njegova ekspertiza je vojna in s tem ubijanje.

Še pomite, tovariši?
A vojna in ubijanje sta realnost našega življenja. Tudi današnjega. Če se ne želimo spomniti, kdaj se je vojskovalo in morilo po naših krajih, to še ne pomeni da se to ne dogaja prav v tem trenutku, ne tako daleč stran. Slike z obeh strani ukrajinske vojne so na las podobne tistim z Vukovarja ali Knina, Zagreba ali Beograda. Le dve desetletji sta minili, odkar se je v vojni pobijalo v naših krajih. Se spomnite posnetka malega fantka, ki v Gornji Radgoni tolaži solze mame po tem, ko jim je tank ostrelil pol hiše.Vojna je skrajno umazana stvar.
Generacija, ki je videla drugo svetovno vojno je doživela smrt 6,5 odstotka slovenskega prebivalstva, skoraj 100.000 Slovencev. Mar je naš spomin res tako kratek? Ker spomin naših babic in dedkov, ki so to doživeli zagotovo ni. Ko si pred realnostjo zatiskamo oči, jim delamo jim sramoto.
Vojne so nedopustne in nemoralne, a realnost človeške duše. Tako je sedaj ključno vprašanje, kako pristopamo do te realnosti.
Imamo več možnosti:
Ena je, da je ne priznavamo. Lahko se odločimo živeti v vzporedni resnici. Odločimo se za neuvrščenost, za nevtralnost. Pustimo pri strani, da je bila nevtralnost Švice ob grozovitosti druge vojne posebne vrste zločin. Lahko se razglasimo za miroljubni narod, ki bo gandijevsko raje izginil s planeta, kot prijel za orožje. Pozabimo na sramoto, ki bi jo naredili vsem očetom, dedom in pradedom, prednikom, ki so dali življenja za to našo pravico. Prav tako ne bi imeli pravice biti presenečeni, ko bi se naš obstanek v hipu končal. Za gandijevstvo Slovencev pač ni toliko kot Indijcev.
Druga možnost je, da se odločimo da smo oaza v puščavi, da bomo povsem neodvisni in samostojni pri svoji obrambi, da imamo spet naborniško vojsko in strategijo splošnega ljudskega odpora. Kot Avstrijci ali Švicarji. Tudi to je povsem legitimna možnost, a marca 2003 smo se Slovenci odločili, da vstopimo v Severnoatlantsko zavezništvo. Slovenija ni bila razdeljena na pol, glasovalo je 60,43 odstotka volilnih upravičencev in 66,08 odstotka teh je bilo ZA vstop v zvezo NATO. 637.822 glasov od 965.345.
Torej smo se odločili za tretjo možnost in danes, po 12ih letih izkušnje dokazujejo, da smo se odločili povsem pravilno.
Spomnimo se na izjave takratnih nosilcev javnega mnenja:
dr. Tine Hribar, filozof, Delo, 15. marec 2003:
“Čustveno sem proti Natu, ampak navsezadnje sem se odločil za zdravo pamet, za veljavnost dokazov. Nato je sicer zlo, a nujno zlo. To ni dobrina kot taka, to ni nekaj samo po sebi dobrega. Toda sem za to, da ne bi bilo še slabše."
dr. Gregor Tomc, sociolog, Dnevnik, 15. marec 2003:
“Slovenci smo tako majhen narod, da moramo biti na prepihu, v čim več mednarodnih organizacijah, sicer se bomo požrli med seboj. Člani mednarodne organizacije moramo biti enostavno zato, da nam te postavljajo standarde odločnosti, ki se jih moramo držati."
dr.Franc Rode, Radio Slovenija, 13. marec 2003:
"Bežen pogled na Balkan nas prepriča, da varnost nikoli ni povsem zagotovljena. Kdo bi mogel pred 20-imi leti predvideti kaj se bo zgodilo na Balkanu, pa se je in to na zelo krut način. Varnost torej nikoli ni povsem zagotovljena in vsaka država ima temeljno dolžnost, da zagotovi varnost svojih državljanov."
Janez Stanovnik, Odmevi 6. marec 2003:
"Poglavitni argument za to, da se gre v Nato, je, kar je rekel ruski predsednik Putin, in sicer, da je svetovno ravnotežje sil izven ravnotežja, zaradi česar moramo ustvariti novo svetovno arhitekturo. In tu je zdaj vprašanje, ali bomo mi zraven, ali pa ne bomo. Ko se bo ustvarjala nova svetovna arhitektura, moramo biti zraven, drugače bomo objekt, ne pa subjekt svetovnega dogajanja."
Gre za izjave, ki so 12 let kasneje še povsem aktualne. Ne gre torej za razkol med levimi ali desnimi, mladimi ali starimi, gre za vprašanje pragmatičnosti pristopa in priznavanje realnosti sveta. Gre tudi za nacionalno zrelost, za odločitev med slabimi možnostmi, a nujno mora iti za odločitev, cincanje in stanje med vrati ne pride v poštev.
Ta odločitev nam je omogočila uporabo in urjenje na najbolj naprednih in učinkovitih sistemih obrambe na svetu.
Ta odločitev je omogočila tisočim vojakom kakovostnejše in učinkovitejše urjenje za obrambo Slovenije.
Ta odločitev je omogočila večji (ali vsaj obstoječi) politični vpliv na dogodke, ki se zgodijo preko plota naše kmetije ali vasi.
Ta odločitev je ustvarila skoraj 10.000 vojakov z izkušnjami z vojnih območij. Gre za vojake z misij, novodobne španske borce, na katerih bi temeljila vojna obramba. Najučinkovitejši poveljniki in partizanski borci so bili tisti, z izkušnjami s španske državljanske vojne.
Ta odločitev nam je prihranila na desetine milijonov evrov.
Gradnja lastnega, neodvisnega in delujočega obrambnega sistema bi nas stala nekajkrat več, kot danes namenimo za obrambo, govorimo o 3-6% BDP na leto. Potrebovali bi neprimerno več oborožitve in imeli bi neusahljiv vir orožarskih afer. Danes za obrambo države namenimo 0.98 odstotka. S tem režemo – ne vejo na kateri sedimo – ampak celo deblo pri zemlji.
Od zveze NATO smo tako dobili neprimerno več, kot smo ji prispevali. Od slovenskega vojaškega prispevka h kolektivni obrambi zavezništvo nima prav veliko in čeprav vsak glas 28ih članic šteje enako, smo v NATU zelo nekredibilna članica. Ne le da že desetletje obljubljamo, da bomo za svojo (ne zavezniško, svojo!) obrambo namenili vsaj 2 odstotka bruto domačega proizvoda, z manj kot odstotkom smo v družbi z Luksemburgom, Latvijo, Litvo, Madžarsko in Češko. A najhujši je trend razmerja med stroški in investicijami v naši obrambi. Praktično ves denar gre za plače, po investicijah smo še slabša vojska od Albanske in Bolgarske, na dnu NATA.

Na zadnjem vrhu zveze NATO v Wallesu je (teden dni preden je izgubila službo) predsednica vlade Alenka Bratušek mirno obljubila, da bo Slovenija zmogla v desetletju vendarle spraviti skupaj zloglasna 2 odstotka. Včeraj je minister Janko Veber že omilil politiko in za prvi korak zadovoljno postavil ustavljanje padca obrambnega proračuna.

Tako smo obrambo države spravili na kolena. Na eni strani lažemo zaveznikom in prijateljem, da se bomo zresnili in se držali obljub in zavez, na drugi strani pa je doma precejšnje nasprotovanje sodelovanju v zavezništvu. V državnem zboru se je obravnavala peticija o ukinitvi vojske, taiste inštitucije, ki ji državljani po raziskavi javnega mnenja najbolj zaupajo, a pljuvajo po njej na vsakem anonimnem spletnem forumu.
J'Accuse
In tega so krivi politiki. Kredit in kredibilnost obrambne politike sta bila na vrhuncu prav ob referendumu ob vstopu v zavezništvo, potem so vsi pozabili in zaspali na zaslugah udobne uradniške postelje. Vsi, od prvega do zadnjega, ki so ravnali z obrambnim sitemom kot s političnim monopolijem. Gre za prakso z začetka osamosvojitve in prakso, ki se nadaljuje tudi danes. Diletantno politično prakso, kjer je obrambna stroka na zadnjem mestu, kjer je ministrstvo za obrambo najhujša deponija političnih zaslužnikov.

Na ministrstvu za obrambo je na upravnem delu zaposlenih okoli 1200 ljudi. Interni dokumenti ministrstva za obrambo govorijo o neodvisnih študijah zavezništva, ki so večkrat prijazno svetovala, da bi slovensko obrambno ministrstvo imelo od 400 do 600 zaposlenih povsem dovolj. Da bi ves ta denar za plače lahko porabili pametneje. Vir z ministrstva, ki ne želi biti imenovan mi celo razkriva, da je še nedavno na ministrstvu za obrambo okoli 50 ljudi med drugim skrbelo tudi za avtomatsko registriranje prisotnosti. Toliko o avtomatskem sistemu.
Na ministrstvu za obrambo ima večina organov v sestavi svojo kadrovsko službo, v teh organih ima večina oddelekov svojo kadrovsko službo in dokler traja reorganizacija vojske (ta traja sicer v nedogled), se nihče ne bo lotil reorganizacije in racionalizacije upravnega dela MORSa. Medtem je povprečna starost uslužbenca upravnega dela MORSa krepko nad 50 let.
In tega so krivi politiki. Status Q jim ustreza, saj se na nobenem drugem ministrstvu ne morejo tako igrati in deliti služb po strankarskih potrebah. Nihče od dosedanjih ministrov se ni resno lotil pospravljanja Avgijevega hleva, če so že imeli namen in željo jih je sistem od znotraj ali od zunaj ustavil in nihče ni vztrajal. Bodisi niso imeli podpore kolegov v stranki in vladi, bodisi tega niso znali.
Dejstvo, da so od dvanajstih ministrov za obrambo bili le štirje obramboslovci, govori veliko o veljavi stroke. Za ministra so imeli strokovnjaka za vodovod in kanalizacijo, pedagogiko, elektrotehniko, gradbeništvo. Lahko gre za dobrohotne ministre, a dobri nameni še nikoli niso reševali zapletenih sistemov, za to je potrebno znanje.
Verjetno se kaj podobnega ne bi moglo zgoditi na ministrstvu za zdravje, tam od enajstih ministrov štirje niso bili doktorji medicine. Na ministrstvu za finance je bilo vseh enajst ekonomistov.
Da bi videli kaj lahko naredi strokovnjak na mestu ministra za obrambo ni potrebno daleč.

Hrvaški minister za obrambo Ante Kotoromanović je izvrsten politik, nekdanji general, vojni heroj in specialec. Za razliko od naših ministrov ga ne zanimajo ne govori na povojnih srečanjih, ne gasilske veselice. Raje se sredi vojne mirno odpravi v Erbil na obisk h kurdskemu predsedniku Barzaniju. In Hrvaška, ki je že tako med 25 največjih izvoznic orožja v lanskem letu še poveča izvoz orožja za 25 %, na rekordnih skoraj 200 milijonov evrov. Puške VHS2, 30mm ostrostrelske puške, čelade, neprebojni jopiči in pištole, ki jih je posvojil svetovno znani Glock so za hrvaško gospodarstvo v krizi neprecenljiv vir davkov in delovnih mest. Kotoromanović je prav tako našel način za veliko število ameriških donacij – od 212 oklepnih vozil MRAP, do obljubljenih 16 helikopterjev Kiowa. Z denarjem, zasluženim v Afganistanu, so kupili novo protipožarno letalo, od Nemcev kupujejo 12 novih havbic in načrtujejo nakup dveh novih ladij - minolovk. Nedvomno ima hrvaški obrambni sistem svoje, hude težave. A gotovo je razlika, če sistem vodi nekdanji specialec ali pa minister, ki ima hude težave že pri sporazumevanju v angleščini ali francoščini, v uradnih jezikih zveze NATO.
"Lahko smo veseli, da razpravljamo ali imamo vojsko ali jo ukinemo," je dejala ena redkih obramboslovk med ministri, edina ministrica za obrambo. "Lahko smo veseli, da razpravljamo ali je prav, da smo v zvezi NATO ali ne. Predstavljajte si, da bi si vsa Slovenija želela imeti zaščito NATA." Res, predstavljajte si, da bi bili v položaju, kjer bi dali 5% BDP-ja za vojsko in bi morali to še podvojiti. Če ne bi imeli v Sloveniji privilegija razprave o smiselnosti članstva v zvezi NATO in razprave o ukinitvi vojske ... takrat bi šele tanko piskali. Ukrajina je namreč danes prav v tem položaju, za obrambo bo namenila 2,5 mrd evrov.
Relativen mir v katerem živimo zagotavlja demokracijo in zagotavlja različna mnenja. A že Platon je dejal, da demokracija ni za ljudi. Zavračal je atensko demokracijo, saj so zamenjali svobodo za anarhijo. Demokracije kot je bila Atenska, so anarhične družbe brez notranje enotnosti. A alternativa po Platonu je oligarhija, kjer volijo in odločajo le elitneži in sodeč po odzivu večine Slovencev smo res zmedeni. Imeli bi demokracijo, a simpatiziramo z oligarhijo.
Še zdaj se ne ve ali je bil Winston Churchill ali George Orwel, tisti, ki je dejal: "Mirno spimo v svojih posteljah, ker so robustni možje pripravljeni biti nasilni do tistih, ki nam želijo slabo." Poznam veliko mož in deklet v uniformah, ki ne bi omahovali in bi takoj dali svoje življenje za iste ideale, kot so za njih umirali naši očetje in dedki. Umirali bi za pravico do demokracije različnih mnenj. Zato si kljub notorično nesposobni politiki zaslužijo več kot anonimno pljuvanje po spletnih forumij. Veliko več.
Slovenci smo precej shizofreni, vztrajamo, da bi imeli sonce ponoči in luno podnevi. Radi bi jajce, ne bi pa razbili lupine. Slovenci bi radi bili varni, le z vojsko in zvezo NATO pa raje ne bi imeli nič.
KOMENTARJI (596)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.