KOMENTAR: Ko evropolitike bolj od potrošniških pravic zanima 'fuzbal'

Kako pomemben je nogmet, smo se lahko pretekli konec tedna prepričali v Ljubljani, ki so jo do zadnjega kotička zapolnili britanski nogometni navijači. Ti so zaradi nogometne tekme prepotovali pol Evrope, pa čeprav je šlo le za kvalifikacijsko tekmo, ki niti ni bila odločilna in čeprav jih večina svoje reprezentance ni spremljala v živo na stadionu v Stožicah, ampak so zanje navijali v katerem od ljubljanskih lokalov.

A pomembnosti nogometa ne gre ocenjevati zgolj po nedeljskem dogajanju v ljubljanskih gostinskih lokalih. Njegov vpliv je namreč čutiti tudi v samem evropskem političnem vrhu.

Evropski parlament bi v sredo moram sprejeti resolucijo o TTIP–u (Transatlantic Trade and Investment Partnership), s katero bi Evropski komisiji prvič dal usmeritve v pogajanjih z ZDA. TTIP naj bi odpravil številne birokratske in drugačne ovire, ki močno dražijo in omejujejo gospodarsko sodelovanje, poenotil naj bi številne standarde, ki podjetja zdaj silijo v podvajanje postopkov.

TTIP pa se dotika tudi nekaterih kontroverznih področij, predvsem v kmetijstvu (subvencije, gensko spremenjeni organizmi, uporaba antibiotikov v živinoreji ... ) in na področju "zaščite vlagateljev" (npr. mehanizem ISDS, Investor State Dispute Settlement; v skrajnem primeru bi, pod krinko preprečevanja omejevanja konkurence, lahko omogočil celo izpodbijanje nacionalne zakonodaje na arbitrarnih sodiščih).

Pogajanja o tako občutljivih temah so doslej večinoma potekala pod oznako "tajno", kar je v javnosti najprej spdbudilo precej skeptičnosti, v nadaljevanju pa že odkritega nasprotovanja in celo zarotniških teorij, ki ugotavljajo, da gre za kapitulacijo interesom ameriškega kapitala. Da bi povečali transparentnost dogajanja in debato o sporazumu potegnili nazaj v bolj racionalne okvire, je Evropski parlament v Strassbourg povabil medije iz vse Evrope, da bi sprejemanje resolucije o TTIP spremljali v živo.

A ko smo se v torej popoldan nastanili po Strassbourgu in zvečer prišli po akreditacije v parlament, smo doživeli prvo presenečenje: predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz je najprej odpovedal sredino glasovanje o resoluciji. Ker se Evropski poslanci ne strinjajo niti o najbolj osnovnih usmeritvah in parametrih, ki bi jih v pogajanjih zahtevali od Evropske komisije. V strahu, da bi to pomanjkanje osnovnega konsenza med evropksimi poslanci razkrili pri samem glasovanju v parlamentu, je prvi med njimi raje glasovanje raje odpovedal.

V sredo zjutraj, pa so poslanci z dvema glasovoma večine (183-181) odpovedali še samo razpravo. Češ, da tako ali tako ne bi dala rezultatov.

Posalancem se dejstvo, da bo njihova odločitev še dodatno prilila olja na ogenj teorij zarot, očitno ne zdi dovolj pomembno, da bi se temu posvetili. In namesto razprave o trgovinskem sporazumu z ZDA, ki bi iz gospodarskega sodelovanja z največjo zunanjetrgovinsko partnerico Evrope umaknil števiolne carinske in birokratske ovire, so se politični izbranci evropskih ljudstev posvetili: nogometu.

Natančneje, imeli so razpravo o finančnih malverzacijah v Fifi. A glede na to, da so jih prehiteli tako ameriški, kot celo švicarski organi pregona, so se evropski poslanci tu zadovoljili z izjavo, stališčem, da korupcija pa res škoduje nogometu.

A za razliko od navijačev, ki so v Ljubljano že prišli z namenom, da bodo spremljali televizijski prenos dogajanja, smo mediji iz vse Evrope v Strassbourg potovali na povabilo Evropskega parlamenta z obljubo, da bomo lahko iz prve roke spremljali postavljanje izhodišč in smernic pri enem najbolj pomembnih in hkrati kontroverznih sporazumov, ki naj bi gospodarskima velesilama pomagal obdržati globalni primat. Na koncu pa smo oboji končali pri isti temi – nogometu. In to na podobni ravni – deklarativno šankistični.