KOMENTAR: Peter Handke, prijatelj vojnih zločincev

Peter Handke je takrat prišel v ožji izbor prav zaradi tega, zaradi česar je mnogo ljudi ob njegovi izbiri za Nobelovo nagrado osupnilo in bilo zgroženo, tako zgroženo, da bi lahko od gnusa nad odločitvijo bruhali.

Eden izmed mnogih komentarjev ob razglasitvi je bil tudi Rushdijev. Dejal je, da je svoje že povedal pred 20 leti in da nima kaj dodati.

Marsikdo morda tudi ne ve, da je sam Handke pred leti dejal, da bi morali Nobelovo nagrado ukiniti, ker da gre le za lažno posvečenje literature. Slavoj Žižek je komentiral, da je zdaj, ob dejstvu, da je nagrado dobil sam, dokazal, kako prav je imel s svojo trditvijo.

Jeniffer Egan, predsednica ameriškega Pen-a, med drugim avtorica res dobre, tudi v slovenščino prevedene knjige Tatovi na obisku, je ob razglasitvi zapisala, da so popolnoma osupli nad odločitvijo, da nagrado dobi avtor, ki je leta in leta zavračal vse dokaze o zločinih in izražal podporo ljudem, odgovornim za genocid.

Vemo, da je bil Handke velik zagovornik srbskega režima in voditelja Slobodana Miloševića, javil se je celo, da bi pričal v njegovo korist na sojenju v Haagu, govoril je tudi na njegovem pogrebu.

Zakaj je pravzaprav to počel? 

Je bila to slepa naivnost človeka, ki se stalno bori proti okolju, iz katerega izhaja, za katerega je bil zahodni svet preveč materialistično usmerjen, Srbija pa nekakšna pastirska idila, polna domnevne še neokrnjene poduhovljenosti in prvinskosti, naivnost podobna naivnosti nekaterih zahodnih levičarjev, ki so v osemdesetih prihajali v Slovenijo z očmi, vlažnimi od navdušenja, s Kardeljevo knjigo Smeri razvoja samoupravnega socializma pod pazduho.

Gre pri tem morda za iskanje korenin slovenske matere, ki je naredila samomor?

Ali le za nasprotovanje toku ter za pobalinski in uporniški prst v oko sicer splošno sprejetemu vedenju o krivcih za strahote v BiH?

Ker, Handke je to počel od vsega začetka, že leta 1966, ko je bil star 24 let in na začetku pisateljske kariere je zaslovel s tem, da je takratno elito pisateljev v nemškem jeziku, med njimi tudi Nobelovca, Heinricha Bolla in Guntherja Grassa, označil za dolgočasno, smešno, brezvezno. To mu je takrat podelilo status jeznega dečka literature in ta status je tudi obdržal. 

Ko je po tem eden izmed najvplivnejših literarnih kritikov povojne Evrope, Marcel Reich Ranicki (njegova izjemna avtobiografska knjiga, kjer med drugim opisuje, kako je – kot Jud – preživel varšavski geto, je tudi v slovenščini) napisal, da je Handkejeva podoba v javnosti močnejša kot njegovi literarni dosežki, se ga je Handke lotil v noveli, kjer ga opisuje kot psa, ki se je odrekel svoji rasi.

Je torej Handke provokator brez morale, ki uživa v zgražanju publike? Je to lahko pojasnilo, opravičilo njegovega vedenja, je odločitev Nobelovega odbora, kot je dejal nek drug nemški kritik, res dobra klofuta politični korektnosti?

Če kaj, je odločitev, da dobi Nobelovo nagrado, ogromna klofuta žrtvam vojne v Bosni in Hercegovini. Iz številnih zapisov, intervjujev, ne nazadnje fotografij, je jasno, da je Handke prav dobro vedel za poboje, za žrtve Srebrenice, za zločine, za genocid. Vedel je, ko se je v bližini množičnih grobov družil s klavci, vedel je, ko je na svojem, kot je nekdo dejal, safariju, prespal v hotelu grozljivega slovesa Viline vlasi v Višegradu, kjer je več kot 200 deklet, žensk pretrpelo nepredstavljiva mučenja, posilstva, preživela je le peščica.

V njegovih knjigah ni nič o tistem, kar je mene pregnalo iz rodnega mesta, tako je v govoru ob prejemu najvišje nemške nagrade za literaturo dejal pisatelj iz Višegrada, Saša Stanišić.

Treba je ločevati avtorja in njegovo delo, to je najpogostejši argument Handkejevih zagovornikov. Le da je pri Handkeju to še posebej težko, ker je pogosto izjemno prepleteno.

Jasno je, da je Handke izvrsten in inovativen pisatelj, nekoč sem ga veliko brala, tako kot tudi Celina in Hamsuna in še koga, avtorje s stališči, ki sem jih prezirala. Bereš, ker ločiš avtorja in njegovo umetniško stvaritev.

Nekaj povsem drugega pa je, če takšnega avtorja in človeka nagradiš. In to z najbolj odmevno možno nagrado. Kakšno grozljivo sporočilo je to žrtvam, ko edino, kar imajo, spomin na grozote, v kolektivni zavesti vse bolj bledi?

Kaj so razmišljali v odboru za podelitev nagrade, ko so vendar prej zatrjevali, da bodo razširili pogled, ki ne bo več prevladujoče usmerjen samo evropocentristično in na bele moške?   

Potem pa nagradijo nekoga, kot je Handke, avtorja in človeka, ki absolutno ni več provokacija ali prst v oko komurkoli. Končno mu je uspelo, v nasprotju verjetno s tem, kar bi si želel, da se je zlil s časom in z množico, postal je trol literature, nič posebej inovativnega, politiki v Beli hiši, na Downing Streetu in drugje namreč to že nekaj časa uspešno počnejo. Škoda in zamujena priložnost, dejstvo je namreč, da je na svetu res veliko zelo dobrih pisateljev in pisateljic, ki prav gotovo niso in ne bodo v konkurenci za kretene leta.