Gre za zakonska določila, ki dokaj restriktivno urejajo vstop, bivanje in zaposlovanje oseb iz tretjih držav, s tem pa so tisti ponudniki storitev, ki zaposlujejo delavce iz tretjih držav, v neenakopravnem položaju, potrošnikom pa je onemogočena svobodna izbira ponudnikov, kar se odraža tudi na cenah storitev. Po navedbah komisije je sodišče že večkrat razsojalo v podobnih primerih ter ugotovilo, da dodatne zahteve nekaterih držav glede vstopa, bivanja ter zaposlovanja oseb iz tretjih držav v primeru, ko imajo te urejen status v katerikoli državi članici Evropske unije, predstavljajo kršitev načela prostega pretoka storitev.
V Luksemburgu morajo tako delavci iz tretjih držav pridobiti delovno dovoljenje, ki pa ga ustrezne oblasti odobrijo šele takrat, ko preverijo razmere na trgu delovne sile, pri tem pa lahko podjetja kolektivna delovna dovoljenja pridobijo le za tiste delavce, ki so zaposleni za nedoločen čas in so že najmanj 6 mesecev zaposleni pri posameznem podjetju.
Podobne zahteve določa tudi avstrijska zakonodaje: enoletno trajanje pogodbe med podjetjem in delavcem ter zaposlitev za nedoločen čas tudi v Avstriji spadajo med temeljne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, če naj bo delavcu iz tretje države omogočeno opravljanje storitev.
