Avtorica prispevka Marijana Podhraški
"Ne me napačno razumeti, varnejši smo z barikadami, kljub temu, da se počutimo, kot da bi živeli v rezervatu. Toda kakšno življenje je to?" Solze, ki so se ves čas od mojega prihoda dalje nabirale v Majinih očeh, so se spustile po njenih obrazih. "Dimitrij je bil slučajna žrtev albanskih skrajnežev, ki sta se v petek zvečer pripeljala skozi mesto in začela streljati na skupino fantov pred kioskom ob glavni cesti. Znašel se je na napačnem kraju ob napačnem času ... Seveda sem ga poznala, bil je paralelka v moji srednji soli, dober učenec, tako kot večina nas mladih je želel oditi od tukaj..." Majina mama, ki je po prihodu v sobo takoj začela zmajevati z glavo, je na hčerkine besede pikro pripomnila: "Vsi mi smo na napačnem kraju v napačnem času. Sedaj nas že streljajo za zabavo. Albanci vedo, da dokler smo mi tukaj, ne bo nič od neodvisnega Kosova, zato nas hočejo na vsak način prisiliti, da odidemo."
Gračanica je po marčevskih nemirih, ki so po dolgem zatišju ponovno pretresli Kosovo, postala zbirališče iz drugih mest ubeglih kosovskih Srbov. Mesto lezi slabih 20 kilometrov jugozahodno od Prištine in ima danes za večino srbskega življa v nekdanji jugoslovanski avtonomni pokrajini simboličen pomen. Tu se namreč nahaja eden najpomembnejših objektov Srbske pravoslavne cerkve, samostan iz 14. stoletje, ki ga je zgradil kralj Milutin, danes pa ga zaradi strahu pred napadi albanskih skrajnežev dan in noč stražijo vojaki zveze Nato. Prebivalci Gračanice so odrezani od preostalega sveta, mesta večinoma ne zapuščajo, če že, ponavadi v spremstvu mednarodnih varnostnih sil. Nedavni umor 17-letnega mladeniča je med prebivalci obnovil strah in jezo nad mednarodnimi mirovnimi enotami, saj jih po mnenju večine te niso zmožne ustrezno zaščititi. "Od marca dalje nam je jasno, da še dolgo ne bomo mogli normalno živeti", o usodi Srbov na Kosovu pravi Dobri Petrović, uslužbenec na gračanski mestni občini. "Kfor nas je po marčevskih nemirih nekaj časa varoval, vendar pa so hitro umaknili barikade, saj so hoteli ustvariti vtis, da je vse pod kontrolo, da gre življenje naprej v smeri večetničnega sožitja, kot si ga je zamislila mednarodna skupnost ... Zdaj spet legitimirajo vsakega, ki želi priti v mesto. Če bi to počeli ves čas, Dimitrijevi starši sedaj ne bi objokovali svojega sina," je sklenil Dobri, tudi sam oče mladoletnih otrok.
Življenje v središču Gračanice je kljub zadnjim dogodkom potekalo precej umirjeno. Slovaški vojaki na vhodni barikadi so s strogimi obrazi pregledovali vsako vozilo, ki je bilo namenjeno v mesto. "Bombe, droga?" , so že nekoliko naveličano ponavljali, medtem ko so si ogledovali osebne dokumente obiskovalcev. Nenad Mišković, sicer prevajalec za eno od mednarodnih humanitarnih organizacij, s katerim sva sedela v bližnjem bistroju in od tam opazovala dogajanje, je zaničljivo dejal: "Zanima me, kakšna je logična povezava med drogo, bombami, Srbi in tem, kar se je zgodilo v Gračanici?! Bog pomagaj, takšni nas želijo ščititi in ne pustijo, da to počnemo sami!" Pogled je preusmeril vame, in nekoliko skesano dejal: "Saj ne mislim zares tako, srbska vojska nima tu kaj početi, čeprav si veliko kosovskih Srbov odkrito želi, da bi ta prišla... Jezen sem in da, obupan!" Minilo je nekaj časa preden je najin pogovor ponovno postal sproščen. Ko je že kazalo, da sva oba pozabila na Kforjeve vojake ter da je vse, kar naju v življenju trenutno zanima dopust nekje na črnogorskem primorju, mi je Nenad navrgel: "Ampak, da ne bi mislila, da nimamo možnosti. Natovci so šele zdaj dojeli, v kaj so se spustili. Ne vedo, kdo je za njih bolj nevaren, Srbi ali Albanci, na koncu se lahko oboji obrnejo proti njim, tako kot se zdaj dogaja v Iraku. In nič ne bodo mogli!"
Nedavna tragedija v Gračanici ni vznemirila le njenih meščanov. Že dolgo ni nobena skrivnost več, da srbski obstanek na Kosovu, ki na političnih zemljevidih uradno še vedno pripada Srbiji in Črni gori, povzroča hude skrbi tudi celotni kosovski misiji Združenih narodov. Čeprav je do letošnjega marca, ko so se napetosti obnovile, morda še kazalo, da mirovni proces vsaj navzven poteka uspešno, mnogi uslužbenci OZN-a in drugi mednarodni delavci sedaj zagrenjeno priznavajo, da večetnično Kosovo ni nič manj kot čista iluzija. "Mirovni proces na Kosovu potrebuje dialog med lokalnimi Srbi in Albanci, a naše petletno delo do tega žal ni pripeljalo," pravi Pascale Delpech, francoska pripadnica mirovne misije Združenih narodov na Kosovu. "Albanska večina slavi zmago in se zaveda, da so kosovski Srbi še vedno lojalni Beogradu. Ta problem bo treba rešiti po politični poti, a trenutna srbska oblast edino rešitev vidi v razdelitvi Kosova," se nadaljuje pogovor za omizjem okrepčevalnice v neposredni bližini sedeža Združenih narodov v središču Prištine, kjer je za razliko od vseh ostalih javnih prostorov v kosovski prestolnici mogoče slišati tudi srbski jezik. V vrtu gostilnice se popoldanskemu soncu nastavlja nekaj Kforjevih vojakov. Zdijo se veliki in brezskrbni. Pomislim, da usoda Kosova gotovo ni najpomebnejša stvar v njihovem življenju in da bi se na Nenadovem mestu tudi jaz jezila.
