Lahko globalno segrevanje povzroči novo malo ledeno dobo?

Zalivski tok služi prenosu toplejše vode in padavin z ekvatorja proti severnemu polu. Svojo pot začenja v Mehiškem zalivu in kot Severnoatlantski tok teče čez Atlantski ocean proti Severni Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo okoli osem kilometrov na uro. Pretok vode v njem znaša okoli 55 milijonov kubičnih metrov na sekundo, kar je približno dvestokrat več od povprečnega pretoka petnajstih največjih rek na svetu.

Na svoji poti proti severu voda iz površine toka izhlapeva in se ohlaja. Ko prispe do polarnih predelov, postane gostejša od vode v globini, zato potone in se z globinskim tokom vrača nazaj proti jugu, kjer se spet segreje in dviga ter tako ohranja Zalivski tok. Celotna cirkulacija Zalivskega toka torej obsega tako proti severu usmerjeno površinsko plast tople vode kot tudi proti jugu usmerjeno globljo in hladnejšo plast vode. 

Po zaslugi Severnoatlantskega toka je ob zahodni obali Evrope občutno topleje kot v Kanadi. To razkriva tudi primerjava povprečnih temperatur med francoskim obmorskim mestom Brest, ki je pod vplivom toplega Severnoatlantskega toka, in kanadskim mestom St. John's, ki ga obliva hladen Labradorski tok. Čeprav kraja ležita na podobni geografski širini, je St. John's januarja v povprečju za kar 12 stopinj Celzija hladnejši od Bresta. Za primerjavo je to toliko, kot znaša razlika v povprečni temperaturi med našo obalo in Kredarico! Zaradi toplega oceanskega toka so pristanišča v Nemčiji in na Norveškem skozi vse leto brez ledu, nezmrznjena pa ostaja celo zahodna obala Spitsbergena, ki leži na skrajnem severu Evrope.

Kako lahko podnebne spremembe vplivajo na oceanske tokove?

Morske tokove poganja predvsem razlika v gostoti med ekvatorialnimi in polarnimi predeli, ki je posledica različne temperature in slanosti oceanske vode. Ker je le-ta največja pozimi, so tudi oceanski tokovi takrat najmočnejši.

Zaradi pospešenega taljenja grenlandskega ledu se vsako leto v severni Atlantik izlijejo ogromne količine sladke vode, ki to razliko manjšajo in tako slabijo tok. Najprej se zmanjša globinski tok vode proti ekvatorju, saj je voda z ledenikov manj gosta in zato ostane na površju, to pa nato oslabi celotno cirkulacijo Zalivskega toka.

Če bi se emisije toplogrednih plinov in podnebne spremembe nadaljevale v nezmanjšanem obsegu, večina klimatskih modelov napoveduje občutno oslabitev Zalivskega toka do konca 21. stoletja. A tu ostaja še veliko odprtih vprašanj, saj nimamo dovolj dolgega niza meritev v oceanih, s katerimi bi človeški vpliv na oceanske tokove ločili od običajne naravne spremenljivosti le-teh. Meritve v zadnjih letih so sicer pokazale, da je Zalivski tok razmeroma stabilen in trenutno ni razloga za skrb. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se uresničil najbolj skrajen scenarij in bi Zalivski tok do konca tega stoletja popolnoma ugasnil?

Tudi to vprašanje ne nudi preprostega odgovora, saj manjkajo ustrezne meritve, ki bi razkrile, kolikšen delež toplote se izmenja med oceani in ozračjem. Sedanje slabitve Zalivskega toka zaradi splošnega ogrevanja ozračja ne občutimo kot ohladitev, v primeru popolne oslabitve toka pa bi se temperatura zraka ob obalah Zahodne in Severne Evrope najverjetneje znižala za od 5 do 7 stopinj Celzija, kar bi pomenilo hujše zime tudi v Srednji Evropi, prav tako bi imeli hladna poletja, ki pa bi bila zaradi manjšega izhlapevanja vode nad Atlantikom bolj sušna.